Smo šli pogledat vasico Ait Benhaddou... v bistvu bi ji lahko rekel filmska kulisa pod unescom... tukaj so bili posneti številni znani filmi, en najbolj znanih in tudi meni najljubših je Gladiator...
Naš paparazzo...
Mi pa naprej čez hribe in doline do prelaza Col du Tichka... z raznimi prigodami na poti... ki pa valda niso vse za v javnost...
Včasih se kr mal začudiš ko vidš takšno oazo sredi puščave...
Pa mamce, ki perejo perilo, še v tistem malem plunku vode, ki je ostal med to sušo...
Do sem nas je kr vse mjčkn presenetla cesta po ozkosti, luknjah in makadamu... Ampak Hana je zmogla lih tko al pa še bolš kot ostali...
In potem se je začelo... veselje ob super širokih ovinkih navzdol po prelazu... potem pa kr na enkrat makadam na nepreglednem ovinku... vse ok, al pa začetek nejevolje, ki se je stopnjevala pri kosilu...
Dolgo sem premlevala al kj napisat al ne o tem, da nismo najbolj zadovoljni z našim svetovnim popotnikom, šerifom karkol že... ampak v tem trenutku je pa izbil sodu dno...
Ob vsakem postanku... poslušamo gremo gremo gremo... ne vozte se kot pogrebni sprevod na žalah... če hočmo do tja ne mormo tkole... ampak nam je vseeno al pridemo do cilja ob 15h al pa ob 19h... v resnici rajš vidmo, da ob 19h in se vmes mjčkn ustavmo pofotkamo... ampak ne, človek še kar najeda, to ni to to je brez veze, jest sm to že vse 5x poslikal... ja super blagor teb... ampak eni so pa prvič pa verjetno tud zadnjič tukaj...
No in bistvo pri kosilu... končno tud super kosilo, brez naših super truper salam in mazljivih sirčkov... ampak sreča ni bla popolna... trije si manjkali... šerifova politika je bila, da če nekoga 20 minut ni se gre nazaj pogledat kaj se dogaja... nope tukaj se to ni zgodilo... sej najbrž so šli jest, čeprav smo bli zmenjeni kasneje za kosilo... in na srečo tudi ni bilo nič hujšega, samo počena guma, ampak vseeno veliko dela... pa so le prišli, kako uro kasneje in prve besede iz šerifovih ust, dejmo fantje hitro, tukaj je še nekaj ostankov in ne a ste ok je vse vredu... če so takšne besede cena za popotovanje s svetovnim popotnikom, hvala lepa in nikoli več...
Kljub vsemu temu se ne damo... se mamo fajn in takšne stvari nas naredijo še močnejše 😜 in bolj povezane kot skupina...
In ja prpujsal smo do Marakeša... meni osebno eno bolj čudovitih mest... ampak tokrat ni blo časa za oglede... pri 40ih stopinjah... itak smo se pa carjeviči 10 motorjev polno naloženi zapeljali direktno v Medino po enosmernih ozkih uličicah, kar pomeni da smo vidl vse... kupl nič, kar je dobr za vse nas... ampak hladno pivo smo našl in to je to!
Ni komentarjev:
Objavite komentar