MotoMaroko... 22. Dan - Over and Out...

Skozi temne oblake se je naredilo čudovito jutro... 

Prišel je trenutek, da motorji še zadnjič v pozdrav skupaj zarohnijo... Prišlo je naše uradno slovo... Zgodba MotoMaroko se poslavlja... Vendar skupina ostaja... in ja je blo zaznat orosene očke 😍

Šerif je odvihral in pomahal v slovo... mi pa gas do prve pumpe na kavico, čajček (kot se za odcepljene spodobi) in najbolj pomembno, dobila sem svoj sendvič z mortadelo... menda je blo vidt zadovoljstvo na obrazu...

Potem pa avtocesta in gas... vsak mal po svoje, pa potem spet malo skupaj... a nekje smo se razšli in zaplejali vsak po svoje...

Midva pa sva zaključila na najlepši možni način, z vožnjo skozi Goriška Brda, eno najlepših pokrajin v Sloveniji... in kosilcem v Medani... sej ne da smo tri tedne stradal, samo tukaj je res dobr za jest 😍

In zaključek... čez Italijanske Dolomite in vse njihove prelaze in smučarska središča v Genovo, pa od tam z ladjo v Maroko in tam čez vse leve in desne ovinke, ki obstajajo, vse njihove prelaze, ki so kokr tok dostopni za Hano, skozi Medino po enosmernih ulicah, direktno v peščeni vihar iz 49 stopinj in še in še, pa spet z ladjo do Genove in potem brez avtoceste po Sloveniji čez Goriška Brda, Ajdovščino, Col, Kalce... Horjul do doma v prečudovit Polhov Gradec 😍 kar je naneslo 5293km v treh tednih... Neki je, a ne 😜 in moja rit, kot da sem bajker celo življenje 😍

In še posebej hvala Šaško in hvala Hana, ker si lahko delimo to noro dobro avanturistično doživetje...

Aja, pa še to... Kako veš, da se boš imel super naslednje 3 tedne... Ko se zmeniš za After, še predn poznaš vsa imena ekipce... Hvala vam za to 😘

Jože... Se vidimo v Prekmurju 😍

-V-

MotoMaroko... 20. In 21. Dan - Ladja...

Japs... naša pot se ni končala s čakanjem na ladjo... pred sabo smo imeli še dva dni plovbe do Genove... nekako smo bili seznanjeni, da naj bi v pristanišče pripluli okoli polnoči in nekako oklevali, kako naprej... al najdt hotelček pa prespat, al se probat peljat dokler bo šlo, vprašanje je blo kako bo vreme... pa si rečeš "no risk no fun" dejmo vidt k pridemo...

In smo se peljali, pa peljali... pa kr ni pa ni blo Barcelone, nekak smo si preračunal, da bi moral bit tam okoli 2h zjutraj... pa ni blo nič od tega... tud kupončki za hrano niso najbl štimal, je bil en preveč za zajtrk in če smo se kej naučil iz prve plovbe, je to, da nič ni zastonj in nič ni ponesreči... no in potem še kr na enkrat neka akcija na ladji, smo se kr mal odvadl poslušat kaj govorijo, ker predno bi po angleško povedal da se potapljamo, bi na ladji že alge rastle... ampak je bilo pa zaznat besedo DRILL... japs so imel vajo, če bi blo kj narobe... in potem so misli švignile na začetek plovbe... na sosednji ladji bil naš Jožko, ki bi že zadvnaj moral brat knjigo nekje v Španiji, pa je še kar čakal, da bo izplul... baje sta njegova in naša ladja imeli bližnje srečanje, posledično smo ocenili, da za to plujemo počasneje in najbrž tud za to ta drill vaja... in potem proti jutru le pripujsamo do Barcelone... juheeej po treh urah raztovarjanja vse še vedno kot na začetku (vsak avto prečekirali štirje policisti in pes) le kaj iščejo, se Evropa resnično boji samega sebe...

Počasi smo ugotovili, da je vse po planu, samo nekdo, ki bi moral vedeti, se pač ni zanimal kdaj točno pridemo... sej večini nam je bilo super, da je bil prihod v Genovo šele ob 8h zjutraj, lepo se naspiš in potem gas domov... ampak nekateri so pa vseeno rezervirali in plačali sobe... in spet je Šerif brcnil v temo 😫

-V-

MotoMaroko... 19. Dan - Bye bye Maroko...

Prišel je trenutek, ko je bilo pred nami še zadnjih 400 Maroških kilometrov... Iz filmske Casablance se je karavana počasi in z nasmehom podala na zadnjo pot po obali Maroka, do njegovega glavnega mesta Rabat... 

Vedno pravim, v življenju ne moreš vsega vidt, in kar je za nekoga vse, je za nekoga drugega nekaj čisto drugačnega... že samo vožnja skozi mesto in kavica ob obali je dovolj, da začutiš, da je kraj drugačen, poseben, kraljevi... zelena travica ob glavni vpadnici v mesto, nikjer nobenih smeti... mjčkn drugačen Maroko...

In za finish, smo se iz Rabata odpeljal še po avtocesti... lahko rečemo, da smo probal vse možne cestne pogoje... lepo ob obali speljana avtocesta do pristanišča na čistem severu Maroka, vmes pa ogromno polj, nasadov bananovcev, spet nekaj kar v prejšnjih dneh nismo zasledil... drugačna od naše je pa v tem, da ni nič nenavadnega, če kdo teče čez, al pa če prodajajo lubenice in melone na odstavnem pasu, pa tud avtobus pobira ljudi 🤔

In da ne pozabim omenit še njihovih počivališč, ki so čudovito urejena... hrana, parkec... vse kar rabiš... 

...pa še naše štorklje, ki pridejo na dopust...

Ni važen cilj, važna je pot... "Nejc Zaplotnik"

Ta misel je še kako smiselna na tem dopustu... Nismo iskali cilja, pridobili pa smo čudovita prijateljstva...  

V tem trenutku lahko napišem samo hvala, ker ste mi pomagali pisati to zgodbo, za katero verjamem, da še zdaleč ni končana...

Branko & Marija, Samo & Irena, Janko & Sonja, Luka, Uroš, Jožko, Jože, Mare, Matjaž in Sašo 😍

In kljub vsemu, hvala Zvonkotu, ki nas je nabral skupaj...

-V-

MotoMaroko... 17. Dan - Na easy...

Gremo gremo gremo... v vsakem od nas je mal Zvonkota... ampak mi gremo samo dva ovinka stran od hotela na kavico, čajček, potem pa počasi naprej...

Ekipca, tudi če ste daleč, ste z nami 😍

Casablanci naproti... enemu najslavnejših mest na svetu... valda zaradi filma Casablanca 😉 Menda naj bi bil najbolj romantičen vseh časov...

In da ne bi bli prehitri smo mel skos mal animacije in poučevanja o vulkanizerstvu...

Najprej je treba najdt lukno...

Pol pa zavrtat še večjo luknjo...

In potem notr stlačiš črva... najbrž so iz kitajske uvoženi... in to je to... odrežeš, kar ga štrli, porabiš vso sapo, ki jo imaš da nafilaš gumo in gremo dalje...

In hop hop... Casablanca...

V dveh tednih skor da nismo srečal žive duše, dans k je pa konc tega Ramadana pa vsi na ulce... in valda smo to mogl prevert v največjem maroškem mestu...

Gangsters of Casablanca...

-V-

MotoMaroko... 16. Dan - Gremo mi po svoje...

Dovolj teroriziranja... 7 od 10 motorjev se je odločilo, da gremo po svoje... seveda se ni najlažje ločit od naše jate, ampak to še ne pomeni, da jih ne maramo... še vedno smo eno, samo željni dihati svežega... in temu lahko rečem tud, da smo si samo (pa vsi vemo zakaj) vzel dva dni frej, sej na ladji bomo pa spet skup 😉

Po težki debati je bil dan za relax, za shoping (res lahk full kupuješ, če si z motorjem)... za šetkanje... v resnici je blo kr mal čudn, k nismo mel kej počet, ker je blo zdej tko natrpan...

Prva večerja odcepljenih... 

Zdej pa gas... in novim zmagam naproti...

-V-

MotoMaroko... 15. Dan - nič več slik...

Slabih 400 km proti severu... proti mestecu Essaouira... luštna priobalna cesta in končno konec ubijalske vročine...  

A sm napisala včeraj, da je bilo vroče... no ni blo... dosegl smo rekord in jest verjetno svoj maksimum, ki ga lahko preživim... 49 stopinj... ko ne veš več a bi se ustavu, al bi se pelu 200 na uro... Definitivno junij ni primeren čas za obisk Maroka z motorjem, no če mene kdo vpraša tud za peš ne...

Sej pa je v 100ih metrih zgodil totalen preobrat... megla pred očmi... in spet peščeni vihar... ok nič hujšga, enga smo preživel bomo pa še enga... ampak cel žur, shladil se je v trenutku na 32 stopinj... a veš tist k te pr tridesetih zazebe... no to!

Naredil smo tudi prvi korak k samostojnosti... šli po svoje... pa tudi če samo zadnjih 200km... ampak jutri je nov dan... vse se lahko še spremeni 😜

Ampak tole... tole se pa ne sme ne pozabt ne izgubit ampak ovekovečit za vedno...

 

Naš Jožko... cel Maroko že posluša kako s svojo vožnjo zavira skupino, da je prepočasen... Ampak, kdo je zdej prepočasn, edini od skupine ma papir, da je prletu na radar in drastično prekoračil hitrost 😂

In naš Mare, ko je končno našel bajkerja v sebi... Ko gre še zvečer v mesto v bajkerski jakni...

-V-

MotoMaroko... 14. Dan - vročeeeee...

Če sm že kdaj omenla da je blo vroče... ne ni blo, šele danes je prišel ta dan ta prave vročine... ko je na termometrih pokazalo 46 stopinj... pa mej gor še čelado, pa jakno pa podložene hlače pa motoristične skibucke... ampak resnici na ljubo, s čelado je blo lažje preživet... pri jakni se je pa mjčkn zataknil 😜 

In jaaa a se spomnš tist občutek izpred 25 let, ko smo se natrogal v Lade, Zastave in se spustil po Črnem Kalu in si zagledal morje... wiiiii... veselje do neba, ja tak je bil občutek ko smo mi zagledal morje in se je temperatura spustila iz 46 na enih 30... ko lahko spet zadihaš, ko te ne žge vsaka dlaka na teleščku... in za morje nam je blo skor da vsen... glavn da je blo speeeeet mrzlo pivo in suhe salame 😍

Legzira Beach... naša naj južnejša točka Maroka...

-V-

MotoMaroko... 13. Dan - najlepši dan, najlepša pokrajina...

Tukaj skoraj da nimam kej veliko napisat... bilo je preprosto in čudovito... ne vem, če bom še kdaj v tako kratkem času videla toliko levih in desnih ovinkov...

Tam daleč Jbel Toubkal... moj prvi 4 tisočak izpred 9 let...

  

In naš cilj so bile neke poslikane skale... kr neki... sicer zelooo lepa pokrajina in ja tud zanimive skalce, sam kaj pa je blo tistmu butlu da je šel te lepe skalce na modro barvat...

Naše najlepše prenočišče... 

Ampak nikoli ni tako lepo kot bi lahko bilo, če bi bila celotna jata skupaj 😍... na žalost sta se naša dva romantika izgubila 😢... imena so si preveč podobna in koordinate zelooo pomanjkljive... in ko smo že vidl lučke motorja nas je večina zaskrbljenih mahala ko utrganih z našimi raznimi lučkami, da bi nas našla, pa nič, vsakič se je nekdo samo peljal mimo... Že res da smo si prpravljal super fajn večerejo (T-bone, predjed... ni da ni) ampak ko nekaj manjka, pač manjka... in ko ti šerif reče da jih ne bo več iskal ker sta se odločila sama peljat... Hallooo valda te zanima kje so tvoje ovčke, k si jih prpelu sem... ampak ne... skrbelo je vse nas ostale, ki smo dejansko postali družina, prijatelji...

Ne glede na to kje smo, kaj smo doživeli in kaj videli... dobili smo tisto, kar dobijo le redki... močna prijateljstva z vsakim njegovim nerganjem, kritiziranjem smo boljši in bolj enotni...

-V-