Nou leeeet...

Vsi tisti, ki ste mi namenili nasmeh, ki ste dodali tisti kamenček sreče v moj mozaik in v mojih očeh prižgali plamen veselja... Hvalaaa Vam iz srca...

Uživajte v tistih malih stvareh, čustvih... 

Love U

-V-

Domaaa...

A sem že povedala, da sem doma... In da sem vesela, da sem doma... 

In ne me narobe razumet... 

Sem tudi vesela, da sem bila v moji ljubljeni Tanzaniji, med ljudmi z iskrenimi očmi... 

Pa to tud še nisem povedala, da sem bila prvič sama na letalu... No enih 150 še zraven, ampak brez družbe... Super je blo, cela vrsta sedežev samo zame... 

In še to, prvič na letalu ni bilo stevardese ampak sami stevardi, kaj pa toooo... No če kdo misli, da mi je bli dolgčas, ne ni mi blo... Pa še tooo prvič sem letela s pilotko... Ja norooo, bravo ženske, men se je zdel super...

Pa naj povem, da sem vesela, da sem doživela vse kar sem, dobro in slabo... Vse se v življenju zgodi z razlogom... Zaradi česar greš naprej močnejši... Pozitivizem je moja svetla točka, ko je najhuje, najdi razlog za smeh in ko je najlepše, spusti solzico veselja... 

-V-

Sanjski, rajski in peklenski Zanzibar...

Mogoče je bilo skoraj mjčkn naporno, do prihoda na "moj" Zanzi... Na otok vlage in vročine, predvsem pa "zen mode-a" ki ga ponuja... 

Pri vsakodnevnem zgodnjem vstajanju se vedno sprašujem, kaj mi je tega treba, pa sej tukaj sem zato, da uživam... Pa dobr, vsaka jutranja nejevolja je bila poplačana s super dogodivščinami...

In sedaj še Zanzi... Bonus vsega, ali pa jagoda na smetani... Zame že tretjič in tudi tokrat mi ni nič manj všeč... 

Lepo je ko te ljudje sprejmejo med svoje, pa tudi če na tebi mjčkn zaslužjo... Ni jim lahko mene prenašat cele dneve v tej vročini... 

Vse je sanjsko... Ananas, mango, jastog, zanzibar pizza, pa plavanje delfinčki v morčiju ki so itak zmagovalni... Pa začimbna pot, vedno vsakega preseneti... Predvsem muškatni orešček in ananas... Ajaaa pa fantje so že kr mal previdni pred mano, k misljo, da razumem svahili, pa se mi tud sanja ne kaj govorijo... Ampaaak... Sej je prou da jih je mal "strah"... Te 1% manj nategnejo 😇 

Toshi legenda... Zrihta vse, od Full Moon Partyja... Do Goodbye partyja... Sej kake stvari se ti zdijo precej neumne pa drage, marsikater žur si predatavljaš drugače samo na koncu smo se pa povsod imeli prou fajn... Ponavadi so bola samo jutra problematična 😍

Tale Goodbye party je bil en poseben izletek... Najprej te z old school Zanzi čolnom peljejo na eno "saharsko" sipino.... Najbrž mi ni treba omenjat, da je morje turkizne barve... Narežejo ti mjčkn sadja in te pedenajo kot kraljico, sledilo naj bi snorklanje po čudovitih koralcah, pa nam je bacardicolca z rezino ananasa postrežena v vodo to mjčkn prestregla... Ni nam blo hudega... Ene tri runde turistov so se zamenjale, mi smo pa še kar čofotal po vodi in zidal gradove iz mivke... In ko je zmanjkal neslanih tekočin, je bil čas za kosilo, hop na čoln in gas na drug otoček, kjer so fantje pripravili jastoge, barakude, škampe... Najbrž ne rabm nadaljevat, da je blo kičast... Jest bla navdušena...

Če bi kdo kdaj rabu vodičko za po Zanzibarju, jest se z veseljem javim... Men je tle preprosto všeč tud če je veoče kot satan...

Vse lepe stvari se enkrat končajo... Ene sanjsko druge peklensko... Mislim, da prvič vesela čakam letalo za domov...

-V-

Na poti na Zanzibar... Še vedno najbolj nora avantura...

Dar es Salaam... Vstopna točka na sanjski Zanzibar... Tako zelo blizu, pa tako daleč...

Sem se odločila, da nikoli več z avtobusom... Preprosto prenaporno, tudi za relativno mlado rit kot je moja... 12-14 ur na avtobusu brez klime in enim postankom za 15minutk...  Čez enih 127 ležečih policajev... Nene čist too much... Lansko leto se mi je zdelo, da sem že brez vretenc... 

Pa je prišlo novo leto in nova NAJBOLJ NORA AVANTURA... In seveda nisem mogla pristat na letalo iz Arushe do Zanzibarja, ker se mi je prvo leto pot tako zelo vtisnila v spomin... Seveda pa ne niti na avtobus... Vožnja z malim kombijem je kr dobra izbira... Ker seveda želim da tud moja fanta vidita večji del dežele nad kateri sem sama tako zelo navdušena...

Preveč je časa, da bi samo načrtoval aktivnosti za naslednji dan... Zato je najbolje da se prepustiš lepotam narave, ljudi, njihovega vsakdanjika...

Pot se začne ob pogledu na Mt. Meru... Zanimiva gora po pripovedih, mogoče bo enkrat tudi nanj stopila moja noga... In naprej občudovanja vreden Kilimanjaro, ki v vsakem teleščku, ki ga je obiskal  pospeši srčni utrip... Hišice ob poti se razlikujejo od takšnih malih "vil" primernih za nas "mzungu", do tistih narejenih iz blata in vej... Ob poti non stop v malih plastičnih lavorjih prodajajo mango, ananas, paradižnik, tud talenti z živimi kokoškami se najdejo... Spet drugi so izkoristili priložnost, da je v zadnjem času kar precej deževalo in se posvetili osebni higieni v malce večjih lužah...

In po vsem tem me je imelo da bi mjčkn tud očke zaprla, pa je bil prevečkrat nasproti vozeč šlepar na naši strani...

650km in 13 ur... Zadnji dve čez mesto in slaba ura postanka... Najbrž naslednjič vseeno z letalom, kljub takšnemu luksuzu, da je tud Sašo lahko stegnil svoje tačke, jest pa jih samo še za vratiom nisem imela...

-V-

Plemena - 3.dan

Vsak dan bolj zgodaj... Ampak kljub moji jutranji nezainteresiranosti za karkoli sem bila vesela dneva in dogodkov ki so sledili...

Šli smo na obisk h "bušmanom" v resnici, k plemenu Hadzabe... Z bušmani jih primerjajo le zato, ker imajo podoben način življenja, so nabiralci in lovci... Ne vzrejajo in ne pridelujejo... Živijo od tistega kar jim ponudi narava... 

Vedno so prijazni, ko jim tišiš Canon, pa GoPro pa iPhone pod nos, še na lov te peljejo po ptička in ti ga spečejo, pa tud korenince ti pomagajo izkopat mal ti dajo lok za strelat pa še zaplešejo ti...

Naprej nas je pot peljala do plemena Datoga, tile me že lansko leto niso prepričali... Ampak so luštni, se mi zdi da so moški srečkoti, ker imajo najlepše ženske... Ukvarjajo pa se z železnino, pretapljajo stare ključavnice, cevi, karkol pač pride pod roke in izdelujejo čudovit nakit, puščice za lovce in podobno... 

Potem pa presenečenje, naš lokalni vodič Yusuf, ki je bil z mano že lansko leto, mi je takrat obljubl obisk njegove družine... In juheeeej... Lepo jih je bilo spoznat... Tudi oni so pleme Datoga, sicer malček drugačen način življenja, preživljajo se z živinorejo (od mleka, mesa do kož) ampak vseeno luštni in gostoljubni... 

Afriko preprosto moraš imeti rad...

-V-

Safari, plemena - 2.dan

Prišel je trenutek za NgoroNgoro... Pred šestimi leti sem prvi dan v Tanzaniji preživela ravno tu... In po koncu dneva bi lahko šla kar domov, čeprav se je dopust šele začel, bilo je noro, drugače, zanimivo in ko vidš Big Five ne bi moglo bit bolj popolno...  

In letos... pričakovanja so bila visoka, sploh glede na razmere prejšnjega dne, ko je že bilo vrhunsko... In ja, navdušenje se je stopnjevalo... Začelo se je v masajski vasici... Itak te nategnejo za denar... Kdo te pa danes ne... Ampak so luštni... Vedno znova sem navdušena nad njimi... Sploh tisti otročki nebogljeni, ki so polni muhic... Božčki... Tudi če je samo igra za spet nore turiste, ni lahko sedet v kravjeku in imeti obraz poln muh... 

Od tam pa spust v krater... Naj omenim, da je NgoroNgoro krater in po mnemju nekaterih, naj bi bil pred erupcijo višji od Kilimanjara... Danes je rob kraterja na višini 2300m, spustili pa smo se na nekih 1700m... Kjer se je pravi živalski vrt šele pričel... Že na vhodu te pričakajo pozerske opice, takšne in drugačne potem pa na stotine zebrc, gnujev, antilop, okostij, hijen, ujed, sloniv, bivolov in tistih 15 nosorogov in verjetno kak milijon flamingov... In jaaaa vidl smo tud enih 20 levov in levenij... Od tega tudi eno levinjo pri kosilu z ubogim gnujem... Verjetno se sliši krvolično, kakorkoli te živalice same poskrbijo za svojo selekcijo, enkrat ena drugič druga... In vsi ljubitelji živali... Tud jest jih imam rada, obižujem jih... Razumite, to je narava... In če te zanima, kako je imeti 3 levinje 2 metra nad glavo lahko rečem samo NORO LEPO...

-V-

Safari, safari... Plemena - 1.dan

Vauuu preprosto navdušena... 

Kljub temu da ni bilo prvič, me vedno znova prevzame ta harmonija življenja...

Že prvi dan v parku Lake Manyara, totalno druga zgodba kot leto poprej... Že res da nas je slonček pričakal na istem kraju, ampak je veselo malical travico, tako da je bil zagotovo pravi... In potem naprej, presenečenj kar ni bilo konec, žirafe so stale v vrsti da jih fotografiramo, ena lepša kot druga... Med drugim je bilo tudi ogromno Impal, gazelc, dikdikov (najmanjša vrsta gazel) flamingov in za finiš eno uro divje hitre vožnje v neznano... V lov za levi, ki čakajo na žgočem sončku nore turiste... In jaaa počakali so nas, dve levinji in dva levčka 3 metre stran od avtomobila... Noro... Ko vidiš Simbo si videl vse... Kralj je pač kralj... 

Ko moraš bit navdušen... Ko živalice dihajo svobodo in ti jih lahko občuduješ... Pa kljub vsemu še ni bilo konec zanimivih dogodkov... Postaja v avtomobilu ni dala miru, kar naprej neko pogovarjanje... Seveda nč razumel... In ker domišljija dela na polno... Juhej, mogoče smo se pa zgubl in bomo prenočil med levčki in slončki... Bljak... Zgubl so se drugi, še bolš, zakopal so se v blato in seveda smo bili za akcijo da jih rešimo... Definitivno je bila izkušnja primerna za #sharedunlopspirit in naš šofer se je še kako izkazal... Legenda... Moraš ga imet rad... Pa šele prvi dan smo bili skupaj 💙

-V-

Srce ljudstva, tržnica Arusha - Tanzanija...

Arusha... Mestece kjer se že skoraj počutim kot doma... Poznane so mi ulice, križišča... Celo v restavraciji se delajo da me poznajo... In tile naši gorski pomočniki veselo skakljajo okoli nas tudi po mestu, ter ti dajejo občutek lokalca... Pa tud če samo za obrok hrane al pa pivo, je fajn bit v njihovi družbi...

Obisk tržnice, najpomembnejši del potovanja... Kjer se srečajo iskreni obrazi branjevk in ta pravi barabini, ki ti iz žepa smukne dinarčke... In tudi če veš, da te hoče nekdo našponat, to počne, da bi preživel družino... 

Samo na tržnici lahko spoznaš pravo lokalno hrano (sadje,zelenjavo) in ta prave lokalce ki barantajo za tist šopek solatke... 

Preprosto, všeč mi je na tržnicah in ta je ena ljubših...

Samo zanj je vredno pridt v Tanzanijo...

Ufff pa še to... Ni je Arushe brez poroke... Vedno prijazni do norih turistov... Men zihr ne bi blo všeč, če bi kdo z jabučkom okol mene skakal in škljocal...

Pa da ne pozabim povedat, da mam nove prijatelje...

-V-

Štirje dnevi na Kilimanjaru - Tanzanija

Štartali smo z motom Premikanje mej zmožnega... Nekateri so mislili, da smo nori...  

Na višini Triglava 2864m izgledamo že precej nori...

Z invalidskim vozičkom Kilimanjaru na proti je bila ena bolj divjih in bolj norih idej...

 

Kilimanjaro bo zame vedno posebna gora vredna spoštovanja... Dala mi je več kot mi je v tistem danem trenutku vzela... Ko sestopiš se vprašaš kaj mi je blo tega treba, ko minejo ure, dnevi in meseci, ugotoviš kako velik korak si naredil in da si v sebi našel delček, ki ga nisi poznal... 

Hvala Kili, ker me vedno sprejmeš nazaj in daš ljudem ob meni te posebne nepozabne občutke...

Priznam da je naša predpriprava malček šepala, tudi izbira vozička ni bila najboljša, veliko pa je naredila tudi narava, ki je z dežjem dodobra obdelala poti na gori... 

Nekaterim je že težko vstat iz kavča, mi pa smo se kljub vsem težavam prebili do višine 3720m. 

Na tem mestu predvsem hvala fantom (nosačem) ki so se že prvi dan borili s potjo, namesto 3 ure 6 ur... In nam s tem omogočili osvojitev prve postojanke na Kilimanjaru... Naslednji dan se je zdelo da bo lažje, kljub temu da je bila pot daljša, pa vendar so deževne razmere terjale svoj davek in smo namesto 5 ur hodili 15 ur... In osvojili drugo postojanko Horombo na višini 3720m...

Redki so trenutki ko tile fantje privolijo v pijačo turista... Tokrat jih je nas čaj in čokoladke reševal iz "dreka" v katerega smo jih spravili... Ko ti ni težko se odpovedat, čeprav veš da imaš pred sabo še tri ure hoje...

Po mojem mnenju je bil to velik uspeh kljub obstanku na drugi koči pa je nepogrešljivi člen naše ekipe Saško osvojil vrh... Bravo še enkrat in hvala ker si na vrh ponesel barve #sharedunlopspirit

Asante sana guys...

Pa kljub vsemu, moj osebni moto je, vsak korak je nova zmaga...  

V naslednjih dneh pa samo še uživancija... Safariii...

-V-

2. Dan najbolj nore avanture - Tanzanija

Na potepanjih ni počitka... Kljub temu da je bil današnji dan namenjen relaksaciji po napornem letu, smo obiskali plantažo kave... Ena lepših izkušenj... Ko se zaveš kako malo je cenjeno garaško delo...

Šli smo skozi celoten proces kave... Od semena do kavice v skodelici... Nabiranje - se mi zdi, da mi ni šlo najbolje od rok, sem se bolj ukvarjala s slikcami in snemanjem, potem je sledilo izkoščičenje kjer je svojo moč pokazal Saško, medtem ko je Boštjan veselo kramljal in pripravljal ogenj za praženje... Seveda je bilo potrebno kavo pred praženjem še oluščiti v čemer smo se preizkusili vsi... Prav tako smo se družinsko posedli okoli ognja in kavo prepražili in jo nato na fino zmleli (da ne bo pomote, tukaj ni mlinčkov)... 

Nato je sledil še preizkus našega produkta s katerim smo navdušeno nazdravili...

Po izkušnji s kavico je sledilo kosilo tradicionalno za pleme Chaga seveda ni manjkala tudi pokušina bananinega piva in vina...

-V-

Najbolj nora avantura se je začela...

Nikoli ni vse po planu... Tudi tokrat ne... Različni ljudje, različna razmišljanja in različne predstave... Ampak s pozitivnim razmišljanjem in dobro voljo lahko naredimo to najbolj noro avanturo še bolj zabavno...

Hvala vsem, ki ste nas podpirali med samo nagradno igro... Predvsem moji najbližji, ki ste prenašali mojo nejevoljo vse do tega trenutka...

Rada vas imam...

-V-