Plemena - 3.dan

Vsak dan bolj zgodaj... Ampak kljub moji jutranji nezainteresiranosti za karkoli sem bila vesela dneva in dogodkov ki so sledili...

Šli smo na obisk h "bušmanom" v resnici, k plemenu Hadzabe... Z bušmani jih primerjajo le zato, ker imajo podoben način življenja, so nabiralci in lovci... Ne vzrejajo in ne pridelujejo... Živijo od tistega kar jim ponudi narava... 

Vedno so prijazni, ko jim tišiš Canon, pa GoPro pa iPhone pod nos, še na lov te peljejo po ptička in ti ga spečejo, pa tud korenince ti pomagajo izkopat mal ti dajo lok za strelat pa še zaplešejo ti...

Naprej nas je pot peljala do plemena Datoga, tile me že lansko leto niso prepričali... Ampak so luštni, se mi zdi da so moški srečkoti, ker imajo najlepše ženske... Ukvarjajo pa se z železnino, pretapljajo stare ključavnice, cevi, karkol pač pride pod roke in izdelujejo čudovit nakit, puščice za lovce in podobno... 

Potem pa presenečenje, naš lokalni vodič Yusuf, ki je bil z mano že lansko leto, mi je takrat obljubl obisk njegove družine... In juheeeej... Lepo jih je bilo spoznat... Tudi oni so pleme Datoga, sicer malček drugačen način življenja, preživljajo se z živinorejo (od mleka, mesa do kož) ampak vseeno luštni in gostoljubni... 

Afriko preprosto moraš imeti rad...

-V-

Safari, safari... Plemena - 1.dan

Vauuu preprosto navdušena... 

Kljub temu da ni bilo prvič, me vedno znova prevzame ta harmonija življenja...

Že prvi dan v parku Lake Manyara, totalno druga zgodba kot leto poprej... Že res da nas je slonček pričakal na istem kraju, ampak je veselo malical travico, tako da je bil zagotovo pravi... In potem naprej, presenečenj kar ni bilo konec, žirafe so stale v vrsti da jih fotografiramo, ena lepša kot druga... Med drugim je bilo tudi ogromno Impal, gazelc, dikdikov (najmanjša vrsta gazel) flamingov in za finiš eno uro divje hitre vožnje v neznano... V lov za levi, ki čakajo na žgočem sončku nore turiste... In jaaa počakali so nas, dve levinji in dva levčka 3 metre stran od avtomobila... Noro... Ko vidiš Simbo si videl vse... Kralj je pač kralj... 

Ko moraš bit navdušen... Ko živalice dihajo svobodo in ti jih lahko občuduješ... Pa kljub vsemu še ni bilo konec zanimivih dogodkov... Postaja v avtomobilu ni dala miru, kar naprej neko pogovarjanje... Seveda nč razumel... In ker domišljija dela na polno... Juhej, mogoče smo se pa zgubl in bomo prenočil med levčki in slončki... Bljak... Zgubl so se drugi, še bolš, zakopal so se v blato in seveda smo bili za akcijo da jih rešimo... Definitivno je bila izkušnja primerna za #sharedunlopspirit in naš šofer se je še kako izkazal... Legenda... Moraš ga imet rad... Pa šele prvi dan smo bili skupaj 💙

-V-

Srce ljudstva, tržnica Arusha - Tanzanija...

Arusha... Mestece kjer se že skoraj počutim kot doma... Poznane so mi ulice, križišča... Celo v restavraciji se delajo da me poznajo... In tile naši gorski pomočniki veselo skakljajo okoli nas tudi po mestu, ter ti dajejo občutek lokalca... Pa tud če samo za obrok hrane al pa pivo, je fajn bit v njihovi družbi...

Obisk tržnice, najpomembnejši del potovanja... Kjer se srečajo iskreni obrazi branjevk in ta pravi barabini, ki ti iz žepa smukne dinarčke... In tudi če veš, da te hoče nekdo našponat, to počne, da bi preživel družino... 

Samo na tržnici lahko spoznaš pravo lokalno hrano (sadje,zelenjavo) in ta prave lokalce ki barantajo za tist šopek solatke... 

Preprosto, všeč mi je na tržnicah in ta je ena ljubših...

Samo zanj je vredno pridt v Tanzanijo...

Ufff pa še to... Ni je Arushe brez poroke... Vedno prijazni do norih turistov... Men zihr ne bi blo všeč, če bi kdo z jabučkom okol mene skakal in škljocal...

Pa da ne pozabim povedat, da mam nove prijatelje...

-V-

Tanzanija drugič...še vedno čudovita...

Ko sem bila prvič, sem se vrnila z najlepšimi možnimi občutki... Zame je bilo to takrat najlepše potovanje... in sedaj 5 let kasneje ni nič drugače... tokrat sem bila sicer v drugačni vlogi, kot spremstvo ekipce, ki je želelo doživeti to čudovite deželo. 

Tanzanija je dežela, z veliko možnostmi s katerimi si lahko popestriš potepanje in je ena redkih, kjer lahko združiš hribolazenje, safari in lenarjenje na zame najlepšem otoku Zanzibar. 

In ko rečem hribolazenje, ni to ena Grmada v Polhovem Gradcu, vendar najvišji vrh afriške celine, Kilimanjaro. Kilimanjaro ali streha Afrike, kot mu pravijo, je visok 5895m. Na vrh se povzpneš skozi 4 različne klimatske pasove kot so tropski deževni gozd, močvirnata pokrajina, polpuščavska kamnita pokrajina ali alpska puščava in na vrhu ledena kapa. V petih dneh prehodiš približno 90km in narediš 4000 višinskih metrov, kar ni mala malica... Je kar zahteven vzpon vendar vreden teh občutkov, ki jih začneš dojemati šele ob prihodu domov...

Safari, to ni živalski vrt, no ali pa majčkeno večji živalski vrt brez ograj in kletk... kjer levi, sloni, hijene, zebre, bivoli, nosorogi, žirafe, antilope... vsi živijo skupaj... in izgleda, kot da so vsi skupaj družina, vendar okostja sem ter tja le kažejo na to, da je to divja narava s še bolj divjimi živalmi, kjer si res ne želiš da bi se ti avto pokvaru in bi moral peš po pomoč...

Lenarjenje na Zanzibarju... a je treba kej velik napisat... turkizno morje, veliiike ribe, hladno pivo, visoke palme... to je to...

...opica na poti na Kilimanjaro...

...Zebra Rocks...kamor smo se povzpeli za aklimatizacijo drugi dan...

...male hišice so stranišča ob poti na 4200m...v ozadju Uhru Peak (kilimanjaro)...

...my little mafia team...

...Mawenzi...

...moja ekipca, tik pred zadnjim in najpomembnejšim vzponom...

...Kibo hut 4700m...

...guncamo afne na poti navzdol...

...nature beauty...

...metuljček cekinček, ti potepinček...

...masajčki na klepetu...

...safari time...

...mala zebrica v zavetju staršev...

...napad opic...

...tri dni star opiček...

...blue monkey...

...najlepši občutek, ko je le 5m stran...

...taxi...

...baobab...

S približno 2.000 ali manj člani je pleme Hadzabe eno zadnjih, ki je ostalo v stiku z naravo, daleč od ponorelega sveta turizma in univerzalne globalizacije. Njihov življenjski stil je podoben tistemu izpred mnogo let, ko so živeli njihovi predniki. Naloge vsakega spola so razdeljene, saj moški navadno lovijo sami in domov prinašajo meso in med, ženske in otroci pa nabirajo sadeže, jagode in korenine. Lovci so zelo spretni in drzni, svoj plen zalezujejo tako, da so nevidni in ga privabljajo z značilnimi gibi in s pomočjo živalskih delov, kot je antilopino rogovje. Ker je to edini način, da preživijo, so edini, ki imajo dovoljenje za lov v parku Serengeti, drugače je lov prepovedan. Člani plemena živijo v votlinah in jamah in s tem čim dlje od ostalih ljudi. Njihov teritorij je jezero Eyasi, a jim je ostal le kanček širnih ravnic, ki so jih nekoč imeli. Zaradi oddaljenih domov in zaradi porok med člani, so se uspeli izogniti tudi mnogim boleznim, ki ogrožajo ostale Afričane, kot je recimo virus HIV. Zanimiva značilnost plemena Hadzabe je njihov jezik. Bili naj bi v nekakšnih sorodstvenih odnosih z Bušmani iz puščave Kalahari, ker proizvajajo iste klike med govorjenjem. Tudi njihove fizične lastnosti so podobne, saj so manjši in bolj suhi od ostalih plemen.

...hiša poglavarja plemena Hadzabe...

...marsikomu se zdi sporna fotografija...

...moja najljubša fotografija...

...masajska tržnica...

...ribja tržnica v Dar-es-Salaamu...

...in to je to... sanjski Zanzibar...

...muškatni orešček...

...klinčki...

...karambola...don't try this at home...ker je kisla kot hudič...

...Legenda...Mr. Butterfly...

...nič kaj prijetno, pa vendar je potrebno videti lepše in malo manj lepše stvari...mesna tržnica...verjetno bi postala vegetarjanka, če bi morala sama kupovati meso...sicer pa tukaj se itak je ribice...

...The Rock...najlepša restavracija...sanjsko...

 -V-