sreda, oktober 31, 2007

1. november...

Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih (v krščanstvu Vsi sveti), je praznik , ki se praznuje 1. novembra po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Ob tem se spominjamo umrlih. Običaj narekuje, da na pokopališča odnesemo sveče in rože.


Za Kajo...


-V-

petek, oktober 26, 2007

Moj sonček praznuje...

Andraž vse najboljše za prvi rojstni dan...



In tkole je pomikastil svojo prvo tortico...


Metka, čeprav si daleč stran... tudi tebi vse naj naj najboljše in najlepše za rojstni dan...
če slučajno ne razumeš več slovensko:
happy birthday to you, happy birthday to you...


-V-

ponedeljek, oktober 22, 2007

Kostanj

Jesen... narava se je iz zelene spremenila v rumeno, rdečo, rjavo... ko se sprehajaš po gozdu, ti listje šumi pod nogami... in najboljše... kostajnarji so v polnem zagonu s svojimi sodi z luknjasto rešetko iz katerega zadiši pečen kostanj... njam njam njam...


Pravi ali domači kostanj je v preteklosti v Sloveniji predstavljal pomemben vir prehrane jeseni in pozimi, predstavljal pa je celo
tisto vlogo v prehrani, kot jo ima sedaj krompir. Namesto vsemogočih receptov za različne jedi iz kostanja se je do danes ohranila le še prodaja pečenih (praženih) kostanjev na ulicah mest v pozni jeseni in pozimi.


Kostanj so izven njegovih naravnih rastišč širili že Etruščani in Rimljani. Snovali so kostanjeve gaje, ki so služili prehrani ljudi in živali ter pridobivanju kostanjevega medu.

V Sloveniji raste v toplejših gričevnatih legah, na primorskem flišu, Beli krajini in jugovzhodni Sloveniji. Na manjših površinah ga najdemo v okolici Ljubljane, Zasavju, Halozah, Dolenjski in Štajerski, raztreseno pa raste povsod z izjemo Koroške.

Povzpne se do nadmorske višine okrog 800 m. Glede toplote je zelo zahteven. Dobro uspeva na rastiščih, kjer vladajo topla poletja, mile zime in kjer so padavine obilne ter visoka zračna vlaga.

Kostanju škodujejo spomladanske in jesenske pozebe ter zimski mraz, če pade temperatura pod – 20 stopinj, škodujejo pa mu tudi poletne suše. Odporen je proti vetru in viharju.

Najdebelejši znani pravi kostanj v Sloveniji je Gašperjev kostanj v dolini Sopote nad Radečami pri Zidanem mostu. Visok je 15 m, debel pa 3,36 m. Kostanj zraste do višine 35 m, v izjemnih primerih v debelino do 3 m (Balkan), najstarejša drevesa pa so stara tudi do 1000 let (Etna).

Kostanj navadno obrodi vsako leto, močneje pa obrodi vsake tri leta. Eno drevo daje letno od 100-200 kg kostanja, njegovi plodovi pa so zdravilni. Zdravijo krčne žile in blažijo razne driske. Posušeno listje kostanja zdravi revmo, bronhitis in oslovski kašelj, kar so dokazali tudi s poskusi. Listje kostanja je služilo tudi za steljo živini. Obilno cvetje kostanja daje obilico medu poleti.



Les
je srednje trd in precej težak. Je izredno trajen. Les so uporabljali za izdelavo pohištva, gradnjo ladij, mostov, v sodarstvu, rezbarstvu, ter za drogove za elektrovode in telefonijo. Skorja in les vsebujeta visok odstotek tanina.

V krajih, kjer je razvito vinogradništvo, so snovali kostanjeve gozdove, da bi pridobivali vinogradniško kolje.

Kostanjeve gozdove v Evropi je uničil predvsem kostanjev rak. V Sloveniji je bolezen kostanjevega raka po letu 1950 zmanjšala površino kostanjevih gozdov za več kot polovico. K ohranitvi kostanja močno prispeva čimprejšnja odstranitev dreves z virulentno obliko kostanjevega raka. Sedaj odmirajo posamezna drevesa. V novejšem času pa so odkrili tudi pojav hipovirulence, to je pojav virusa, ki povzroča, da je gliva, ki povzroča kostanjev rak nenevarna, zato upamo, da ga bomo lahko ohranili.

Pravi kostanj je pomemben zaradi svoje ekološke, socialne in proizvodne funkcije. S svojim bogatim opadom in z močnim koreninskim pletežem izboljšuje rastišče, strukturo in stabilnost tal. Prispeva tudi k ohranjanju pestrosti živalskega sveta. Pomembna je njegova estetska vloga, saj razbija monotonijo gozda s svojim cvetenjem v času, ko so druge vrste že odcvetele. Pri proizvodni funkciji pa ima pomembno vlogo pri pridobivanju tanina, medu, plodov in lesa.

Kostanj je torej tesno povezan s človekovim življenjem, zato mu lahko rečemo tudi drevo življenja.


-V-

torek, oktober 16, 2007

Snežnik 1797m

Prav na robu slovenskega gorskega sveta se ponosno postavlja naš velikan Snežnik. Kraljuje nad prostranimi gozdovi med Ilirsko Bitsrico in Cerknico na Notranjskem. Ob jasnih jesenskih in zimskih dnevih se lepo vidi z naših osrednjih gora kot osamljena, izrazita piramida daleč na jugu. Vrh, pod katerim se stiska koča, ni poraščen in je zato zelo razgleden.

Pravijo, da moraš Snežnik obiskati večkrat, da boš mogoče kdaj imel idealne pogoje... meni je bila naklonjena sreča... sonček, brez oblačka... brez vetra... in razgled do morja in Triglava...

Ker, do koče na Snežniku ni ceste, je majčken problem z dostavo lesa...
zato so zelo veseli, če si v ruzak naložiš polenček ali dva in odneseš do vrha...


Bil je lep in krasen dan, kot iz sanj...


-V-

Grossglockner

Großglockner (slovenskoVeliki Klek) (3798 mnm; 47°04′N, 12°42′E) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brenerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Großglockner leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.


Grossglockner v ozadju...

Naš prvi alpinist evropskega merila Valentin Stanič (rojen leta 1774 v Bodrežu blizu Deskel), je leta 1799, le dan po vzponu prvopristopnikov, prišel na njegov vrh popolnoma sam, brez vodnika. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm- Raifferscheid in škofovski princ Gurk, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. Staroslovensko ime za Großglockner je Veliki Klek, da je Glockner tesno povezan s Slovenci pa kaže tudi ime njegovega ledenika, najdaljšega v vzhodnih Alpah (9km). Ime Pasterze je le germanska skovanka slovenske besede Pastirica oz. Pasterca.

Zelo znana je tudi panoramska cesta »Großglockner-Hochalpenstraße« med krajema Hailigenblut in Fusch, ki je bila zgrajena med leti 1930 in 1935, dosega pa višino 2572 m.

Großglockner je eden najvišjih gorskih prelazov v Evropi. Großsglockner je od Ljubljane oddaljen cca. 250 km in je dostopen iz večih smeri. Pred vstopom v nacionalni park je potrebno na mitnici plačati vstopnino (za avtomobil 28 EUR) in že ste na pravi, alpski, visokogorski cesti. V ceno vstopnice je vključena prelaznina, nalepka, vstopnina v alpinistični in naravoslovni muzej (avtohtone rastlinske in živalske vrste), parkirišče in razgledni stekleni stolp Wilhema Swarovskega (Kaiser-Franz-Josefs-Hohe).


Izgleda, da so rudarji uživali v keglanju...


V enem izmed sedmih tunelov tudi zlata žila...


Ledenik v vsej svoji lepoti...


...proti koncu ledenika...


...na koncu pa še jezerce z jezom...


-V-

ponedeljek, oktober 15, 2007

Galetovec 1265m

Tudi če seboj v hrib vzameš zemljevid, pa Garmina, pa štiri vodnike je možnost, da se izgubiš... Če so vodniki prvič, vedo toliko kot ti, če maš Garmina ne gledaš pod noge ampak Garmina in si pri tem brez težav zlomiš nogo in če ne gledaš na Garmina ampak pod noge se preprosto izgubiš... namreč pot na Galetovec je izredno slabo markirana.

Obsežna gozdnata planota Pokljuka se na vzhodu in jugovzhodu zaključuje z grebenom, katerega najvišji vrh je neizraziti, a razgledni Galetovec. Z doline nanj opozori, kar 500 m visoka prepadna stena. Odsekan osončen vzhodni del grebena nad Bohinjsko Belo zaradi kvalitetne skale že od nekdaj privlači športne plezalce, dalje proti Bohinju pa sicer še vedno prepaden jugovzhodni zaključek Pokljuke porašča gozd. Po grebenu poteka tudi del vzhodne meje Triglavskega narodnega parka.

Slap Iglca


Lestev, ki te popelje nad slap...

Partizanski spomenik, pred katerim smo skoraj primerno postrojeni...


Jupiii vrh... pa očitno sm bla še polna energije...


-V-



nedelja, oktober 14, 2007

Korzika

Sej vem, sm malo neresna... sm že en teden doma pa nobenega glasu... ma je bil tko naporen teden, da sem si povprečje spanca zbila na 5 ur... še tisti k me mejčken manj poznate veste, da ga rabim vsaj 12h... haha

Večina se jih v Korziko zaljubi, saj lahko v enem dnevu obiščeš simpatična mesteca ob morju, visokogorske vasice, pa turkizno modro morje in ledeniška jezera... Meni je manjkala toplina ljudi...

Trajekt iz Livorna smo imeli ob 8:30 in boarding time eno uro prej... temu primerno smo imeli predviden štart ob polnoči (ma nam je ratal štartat še mal prej), saj je do tja 550 km in nikoli ne veš, kje naletiš na gužvo... seveda je nismo imeli v pičlih petih urah smo bili na cilju in kaj potem... v polno naloženem avtomobilu, je vsak iskal svojo najudobnejšo pozicijo, da bi zamižal za dve urci...

Če ne greš na direkt nisi nč naredu...
















Naš tarjekt in mi na njem...


Nasplošno so kampi na Korziki zelo lepo urejeni, WC-ji in tuši so izredno čisti... mogoče zato, ker imaš vedno zraven metlo da za seboj počistiš in temu primerno za malenkost bolj paziš, parcele za šotore so ravne in ogromne, brez težav nanjo spraviš dva šotorčka, avtomobil, mizo in stole... Po večini imajo kampi tudi možnost najema bungalowov (malo večja prikolica, ali pa malo večja lesena hišica od tiste, ki jo lahko kupiš v Bauhausu, oboje pa je zelo komfortno), predvsem je primerno če si z manjšimi šotorčki, tako kot mi in je slabo vreme... cenovno pa je le za malenkost dražje.

Naš prvi domek na Korziki...


Corte leži na začetku dveh znamenitih dolin, ki se imenujeta po rekah Tavignano in Restonica. Bil je glavno mesto med letoma 1755 in 1769, ko je bila Korzika svobodna. Po zaslugi Pascala Paolija so dobili tudi prvo univerzo, katera je bila kasneje ukinjena in so jo francozi vrnili šele leta 1981. Mesto Corte je izhodišče za gorske pohode proti osrednjim Korziškim goram.

Vse table z napisi krajev so prestreljene in del ki je napisan v francoščini je prebarvan...


Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike. Staro mestno jedro, leži na manjšem polotočku na vrhu pečin visokih do 100 metrov. V mestu je veliko trgovin in restavracij, ter marina z marsikatero prečudovito jahto...

Tako je majhen, da je večerni sprehod dovolj, da ga vidiš...


Korzika ima 1000 kilometrov dolgo obalo, ob kateri je kar 300 km peščenih plaž, res ni težko najdt prostora, kjer bi lahko bil sam... v bistvu izven sezone se moraš že kar potrudit, da najdeš, še koga na plaži...

Tale ni iz kataloga... sm bla do kolen v morju, k sm tole slikala...


Porto-Vecchio... naj bi bilo zapeljivo in modno mesto... nekateri mu pravijo tudi Korziški St. Tropez... že res, da ima nekaj dragih trgovin in restavracij in da si lahko oči spočiješ na prečudovitih ogromnih jahtah...



Zajaht konja je žur in prijazno naravi za komuniciranje s Korziško divjino in uživanje v galopiranju na dolgih peščenih plažah...

Priznam, da me je blo fuuull strah...

Na koncu sva ble z Roxanne, že kr prjatle...


Ni se dal zmotit, niti za trenutek...


Sartene... tradicionalno najbolj Korziška in hkrati ponosna, da je Korziška vasica... brez masovnega turizma, tisti ki se ustavijo, se ustavijo, le za nekaj trenutkov... Posebna je po tem, da so hiše grajene osko in visoko ter iz granitnih kock... Staro mestno jedro ti da občutek, kot da letiš skozi drug čas... imajo svojo dušo...



Ajaccio je glavno mesto Korzike in rojstni kraj Napoleona Bonaparte.


Calvi... meni najlepše mestece... medtem ko se lahko sprehajaš po kilometre dolgi peščeni plaži, lahko uživaš v pogledu na staro mestno obzidje... in ko čofotaš po vodi imaš razgled na najvišjo goro Korzike, Monte Cinto (2710m)...

Narodni park Scandola...

...in dve najbolj znameniti skalci, ki se poljubljata...


...eden izmed 67 stolpov, ki so vse naokoli otoka...


Ile Rousse... otoček naj bi bil ponoči osvetljen z rožnato svetlobo...

...tukaj naj bi navdih iskal tudi že Elton John...


THE MOOR'S HEAD

Črn obris glave z belim trakom okoli... najdeš ga povsod... na steklenicah od piva... postal je državni grb ki krasi javne zgradbe in korziško zastavo...

Je simbol Korziške zmage nad sovražniki...


Da bi bli lačni, mislm, da se ni za bat...

pa žejni tud ne... kostanjevo pivo Pietra in ne Serena kot piše na kozarcu



-V-

sreda, september 19, 2007

Še 3x prespim in grem na počitnice...

Medtem, ko vas je večina že privandrala iz dopustov in že prešla nazaj v ustaljen delovni ritem, se jaz še veselo pripravljam za odhod na zaslužen dopust... jupi...

Mam pa problem ker sploh še ne vem, a naj s seboj vzamem bikinke al smučarske hlače in bundo, pa tangice al dolge gate, pa masko in plavutke al drsalke... joooj

Kam grem... Kje me najdete naslednjih 14 dni... KORZIKA...


Korzika (korziško Corsica, francosko Corse) je 4. največji otok v Sredozemskem morju in hkrati francoska regija, nahaja pa se zahodno od Apeninskega polotoka. Upravno je Korzika del celinske Francije, čeprav jo od nje loči Ligursko morje, in je razdeljena na dva departmaja, Corse-du-Sud s sedežem v Ajacciu ter Haute-Corse s sedežem v Bastiji.

Korzika leži med 43°01' in 41°22' severne geografske širine ter 9°34' in 8°33' vzhodne geografske dolžine. Od severa (Cap Corse) do juga (Capo Pertusato) meri otok 183 km, od vzhoda (Alistro) do zahoda (Capo Rosso) pa 83 km.


Površina znaša 8682 km2. Ocenjena dolžina obaje je 1000 km, od česar je približno tretjina peščene, preostanek pa skalnate.


S severa jo obliva Ligursko morje, z vzhoda Tirensko. Na jugu jo 12 km širok Bonifacijev preliv ločuje od Sardinije. Od celinske Francije (Nica) je oddaljen 180 km, od Italije (Livorno) pa 83 km.


Večja mesta so Ajaccio, Bastia, Corte in Sartene.


Površje je pretežno gorato, 86 % otoka predstavlja gorat svet, 14 % pa priobalne ravnice. Najvišji vrh je 2710 m visok Monte Cinto, na otoku je prek 70 vrhov, višjih od 2000 m. Povprečna višina otoka je 568 m (za primerjavo: Sardinija 344 m, Sicilija 441 m).


Korzika je nastala v terciarju , enako kot Alpe. Približno dve tretjini otoka prekrivajo granitne kamenine, preostanek pa sedimentni skrilavec.


Stalno naseljenih prebivalcev je okoli 250.000. Od Bastie na vzhodni do Ajaccia na zahodni obali otok prečka tudi ozkotirna transkorziška železnica.


Na zahodnem delu otoka je narodni park (PNRC, Parc Naturel Régional de Corse) s številnimi redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Ustanovljen je bil leta 1972 in obsega zaliv Porto, naravni rezervat Scandola, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, ter nekaj otoškega visokogorja.


Otok je bil do leta 237 pred kristusom pod vplivom Kartagine, ko je oblast nad njim prevzela Rimska republika. Leta 430 jo zasedejo Vandali, kasneje 522 pa postane del Bizantinskega cesarstva. S propadom slednjega pade otok različnim ljudstvom predno ne pristane v rokah Genovske republike v letu 1282. Kljub vmesnim prevzemom otoka s strani Aragonije (1296-1434) in Francije (1553-1559) ostane Korzika pod Genovo do leta 1768, ko jo je morala zaradi dolga odstopiti Franciji.


Pomembna osebnost v tem času je bil korziški general in domoljub Pasquale Paoli (1725 - 1807), ki se je bojeval za neodvisnost otoka, sprva z Genovo, kasneje s Francijo. Z njim je povezana tudi mavrska glava ("Testa Maura") iz obdobja Mavrov (850-1034), ki je 1760 postala simbol otoka.


Prav tako je Ajaccio rojstni kraj francoskega generala in cesarja Napoleona Bonaparta, rojenega v korziški plemiški družini.


Za glavno mesto Korzike velja mesto Ajaccio. Otok je razdeljen na dve območji: Corse-du-Sud in Haute-Corse. Nastala sta 15. septembra 1975 , ko se je enotna regija razdružila na dva dela. Leta 1991 je otok postal avtonomna regija z lastnim parlamentom in vlado.

Do sedaj so vsi poskusi, da bi Korzika postala samostojna, padli v vodo, saj jim francoska država ne pusti samostojnosti.


To je samo nekaj osnovnih informacij... ko pridem nazaj pa bolj podrobno tudi o tem kje so najboljši žuri...


-V-

Cesta na Mangrt

Mangrt, 2679m, četrti najvišji vrh v Sloveniji

Je Dmominik kupil nov avto... in ko je avto nov je potrebno narediti testno vožnjo, tako smo se odločili za vožnjo do Mangrtskega sedla.

Plaz, ki je pustošil nekaj let nazaj...

Mangrtska cesta je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Dolga je 12,2 kilometra in ima 22 serpentin, najvišjo točko doseže na 2072 m.

Obvestilo za voznike: cesta je preozka za normalni dvosmerni promet zato vozite previdno in uporabljajte izogibališča.

Parkirnina ali pa cena za obrabo cestišča stane 5eur na avtomobil, mogoče se sliši veliko, ampak že samo vzdrževanje ceste ni ravno mačji kašelj, kaj šele v spodnjem delu, kjer je pustošil plaz nekaj let nazaj.

Mangrtska koča 1906m

Mangrtsko cesto so zgradili z javnimi deli konec tridesetih let, v času velike svetovne gospodarske krize. Gradnja je potekala dve leti brez prekinitev. Zastala ni niti pozimi v visokem snegu, med zavijanjem ostrih vetrov in pri izjemno nizkih temperaturah. Cesta, s katere se odpira veličasten pogled na mogočne vršace, se skozi predore, ki so jih graditelji kljub slabi opremi vklesali v živo skalo, blago vzpenja navkreber.

Eden izmed tunelov...


Pogled z roba na Belopeška jezera...


-V-


ponedeljek, september 10, 2007

Ko te gora zavrne...

Zgodilo se je tudi že najboljšim ekstremistom, da jih je gora zavrnila... Tomaž Humar... zakaj se potem, to ne bi zgodilo tudi meni...

Moj vzpon na Triglav, je bil žal neuspešen... Zakaj? Lahko naštejem kar nekaj razlogov, kot so migrena, slabost, vrtenje, višinska bolezen, veter, oblaki, mraz... lahko pa da je bil le strah pred klini, zajlami in strmo steno...


Še zadnje priprave...

Tukaj je bila ura šele 7 zjutraj, zato sem tko švoh vidt...

Prvi prelaz...

Planinska koča Planika

Zebe... piha...

Pot po melišču, ko narediš en korak naprej in dva nazaj... pol ure moje najhujše hoje...

Slikce od Vodnikovega doma žal nimam... je pa vreden omembe... po vseh tegobah in mukah, ki so me pestile, ko me tud nogice niso več držale pokonci, mi je gospa Francka Rednak (oskrbnica koče) s svojimi zelišči rešila življenje... In resnično mi je žal, da moj želodček ni hotel probati sirovega zavitka, ki je bil sveže spečen in zagotovo odličen... hvala hvala hvala


Za vse tiste, ki pravite, da nisi pravi slovenec, če ne greš na Triglav pa tole... ste kdaj pomislili, da ima kdo kakršenkoli hendikep (lenoritis), zaradi katerega resnično ne more priplezat do te mogočne gore...


-V-

ponedeljek, julij 23, 2007

Vzdih olajšanja...

Po devetih dneh s temperaturo nad 30 stopinj Celzija se čofotanje po Bohinjskem jezeru (naj bi imel 20 stopinj ob izlivu Savice, pa če jih je imel 15 stopinj je bilo veliko) še kako prileže...

Bohinjsko jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Jezerska gladina je na nadmorski višini 525 m. Jezero je dolgo 4350 m (najdaljša diagonala), največja širina (S-J) je 1250 m in najglobji del jezera je 45 m - površina jezera je 318 ha. Dolžina jezerske obale je 10.900 m. Jezero je ledeniško-tektonskega nastanka: prvotna kotanja je nastala z intenzivnim erozijskim delovanjem ledenika na površje. Ledenik je izdolbel dno in ga obdal s čelnimi morenami na vzhodnem delu jezera. Glavni pritok jezera je Savica, ki se v zahodnem delu jezerske kotanje prebija preko moren z balvani in se pri Ukancu izliva v jezero. Jezero je pretočno - iz jezera teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 m skupaj z leve strani pritekajočo Mostnico, ki priteka iz Voj, tvori reko Savo Bohinjko. Ob severnem robu jezera je več podvodnih kraških izvirov, najbolj je poznan kraški izvir Govic.
Višina jezera je bila še ob koncu zadnje ledene dobe višja za 16 m in je takrat jezero segalo do današnje Stare Fužine, kar nakazujejo tamkajšnje fosilne jezerske terase.

Bohinjsko jezero je bilo leta 1981 vključeno v območje Triglavskega narodnega parka. Lep pogled na jezero je z vrha pečin Mirnjaka.(1540m)



-V-

Živela v zmoti...

Do sobote sem mislila, da je Slovenija res zelo zelo majhna... in da jo lahko prevoziš v treh urah po dolgem in po čez brez kej... pa se je izkazalo drugače... Terme 3000... so v učku naše kokoške... in ta uček je od Maribora oddaljen še dobro urico... kar pomeni, da ko se koperčani odpravljajo v Moravske toplice, ni da bi šel na izlet za en dan... 1 ura do Ljubljane, 1,5 ure do Maribora in še 1,15 do Moravskih toplic... Pa le nismo tako zelo majhni...








-V-