Janez in njegov prvi štrudelj

Najprej pripravimo testo in ga pustimo počivati... verjetno, da je tako, ker ga ne vidim...

Potem pripravimo jabolka...

Ko so jabolka pripravljena, z nasmehom raztegnemo testo in upamo, da se nam ne naredi tako velika luknja, kot tukaj...

Mmmm... že zdej zgleda dobr...

Nato ga zvijemo in damo v namaščen pekač...


In čakamo

Mmm... zgleda supeeer...

In serviramo z nasmehom...

Sej bi napisala recept... pa jest to ne znam narest... tole sm samo iz slikic razbrala :-)... in je tudi bilo super...

-V-

Poplave na Polhograjskem...

-V-

Moja nova kuhnca...

Začelo se je takole...

Najprej smo drgnil dol tapete... pa ble so dvoje... se pravi najprej ene in potem druge... šlo je pa centimeter po centimeter... se pravi hitrost je bla enaka nič :-)


Predno je pršlo do beljenja, je blo treba stene še fajn pokitat, pa zbrust, pa spet kitat(mami), pa spet brust(vesna)... in tud ves nadzor je imela čez naša hišna građevinarka (mami)... in valda ko sva midve delale naju noben ni mogu slikat... so mel vsi polne roke druzga, kvazi bolj pomembnega dela... je pa res da je oči pobelu, sam finl touch sem pa vseen jest dala...


Ja, tud parket je blo treba zbrust... je zdej full lep...

In potem so na vrsto že prišli stoli...


Vauuu končno me je nekdo slikal k delam...


Garam...


Pa miza... sej ni tko mejhna k zgleda, se da raztegnt...

Tadaaaaam... pa je kuhnca pršla...


Ob 8h zjutraj je bla pa že kr precej sestavljena... je mel majstr hud nadzor...



Jaaaa, tole je pa moja nova kuhnca...

-V-

Zakaj potrebujejo invalidi svoja parikrna mesta???

BREZOBZIRNOST ENIH, NOČNA MORA DRUGIH...

Invalidom parikrno mesto v bližini cilja olajša in skajša pot - Vozičkarji potrebujejo širše parkirne prostore - Bodimo strpni, ne parkirajmo na parkirnih mestih, ki so namenjena invalidom...

Marsikdo se nemalokrat vpraša, zakaj potrebujejo invalidi toliko parkirnih mest tik ob velikih nakupovalnih centrih in nekaterih drugih javnih prostorih. Drugo vprašanje je, če morajo biti ta parkirna mesta res tako široka. Gre za pretiravnaje ali dejansko potrebo? A naj bo kakorkoli, predpis je predpis in parkiranje na prostoru, namenjenega invalidom, je vsaj tako breobzirno kot parkiranje na zelenici sredi naselja.


Teptanje lastne podobe

Vprašanje namenskih parkirnih mest za invalide je še dandanes, ko smo v enaindvajsetem stoletju in domnevno v družbi strpnosti, izjemno pereče. Res je, da je pri nekaterih večijih prodajnih centrih nemalokrat kar preveč parkirnih mest, ki so namenjena invalidom. Včasih lahko vidimo, kako iz avtomobila, označenega z nalepko invalidne osebe, stopi povsem zdrav človek, vseeno pa vse to ni opravičilo, da mi parkiramo na mestu, ki je namenjeno invalidom, in na ta način poteptamo vso svojo "kakor deklarirano" humanitarno noto. Ne gre za to, da bi se nam morali invalidi smiliti, bodimo le pošteni do njih in jim omogočimo uporabo parkirnih prostorov, ki jih potrebujejo, ker jim omogočajo avtonomnost, ki jim jo zagotavlja avtomobil.


Krajša pot, dovolj široko parkirno mesto

Problematika parkirnih prostorov za invalide nekoliko podrobneje: praviloma so blizu vhoda, razlog je predvsem v tem da invalidi, ki težje hodijo, laže opravijo razdaljo do trgovine oziroma cilja. Enako velja za spremljevalce invalidnih oseb, ki jim pomagajo, in tudi tetraplegike na vozičkih, ki jim daljša pot pomeni določeno težavo. Zaradi paraplegikov bi lahko bila invalidska parkirišča povsem na drugi strani, nujno pa potrebujejo dovolj širok prostor za parkiranje. Kaj se namreč lahko zgodi? Invalid vozičkar potrebuje ob svoji levi strani najmanj meter in pol širok prazen prostor. Vozičke imajo praviloma na zadnjem sedežu, ob izstopanju voznik seže nazaj po voziček, na široko odpre vrata, sestavi voziček, sede nanj in se odpelje. To pomeni, da pač potrebuje dovolj širok parkirni prostor, da lahko povsem odpre vrata, če ima srečo, da dovolj široko parkirno mesto še nekako najde. S tem pa zgodba še ni končana.


Kako priti v avto

Navadno se zaplete takrat, ko se vrne. Če nekdo parkira svoj avtomobil preblizu njegovega, ne more v avto, če se še tako trudi. Mnogi bentijo in preklinjajo, navadno pa morajo iskati pomoč drugih, kar ni prijetno, kajti tudi invalidi želijo biti čim bolj samostojni. Potem se zalpete še s tem, kako dobiti nekoga, ki mu bo pomagal premakniti avto. Marsikdo se ustraši komand za ročno upravljanje, čeprav je avtomobil s temi komandami mogoče upravljati tudi klasično. In potem salomonsko rešujejo zaplet. Avtomobil naključni pomočnik prestavi v prosti tek in ga enostavno porine nazaj, potem pa pride drug voznik, ki se razburaja zaradi ovire na cesti - in zgodba ni nikoli končana.
Vse to so nepotrebni zapleti, ki jih ne bi bilo, če invaid lahko pakrira na namenskem prostoru z dodatnim širokim poljem, tako imenovano zebro. Tudi zato nikoli ne parkirajte na invalidskih prostorih, če niste invalid. Enako velja tudi za spremljevalce ali druge sopotnike invalidov v primerih, ko v vozilu ni osebe, ki tak parkirni prostor resnično potrebuje.



Paraplegik Janez Hudej:
"Avtomobil so naše druge noge in brez njih si ne moremo predstavljati življenja. Naše življenje je še bolj povezano z avtomobilom, kot so življenja drugih, parkiranje pa je naša večna nočna mora."

(Nedeljski dnevnik: Gaber Jošt)

Če ste mi že prevzeli parkirni prostor, prosim prevzemite še mojo invalidnost...

Roštiljada...

Toplo je, sonček je, kar pomeni, da diši že po pomladi...
Meso mamo, roštilj tud... kar pomeni, da se roštiljadaaaaa lahko začne...

Najprej prpravmo roštilj...


In oglje...


In da oglje dobro zažari, mu je treba včasih mejčkn pomagat...


Za predjed je pa treba najprej nože na brusit...
(familjarni glavni brusilec nožev, je seveda Grega)


... ker če je nož fino nabrušen, se tud meso lažje obdela :-)


Sej slikca vse pove...


Obložene mize mi žal ni ratal slikat, smo prehitr zapopadl hrano ;-)

-V-

Korita Mostnice...

Tkole veselo sva že ob 7h zjutraj štartala proti Bohinju...

Pogled na Triglav iz avtoceste...


In akcija...

Mostnica teče po ledeniški dolini Voje, v katero je Mostniški ledenik vrezal več teras, zadostna višinska razlika, ki jo potok premaguje, pa je omogočila razmeroma hiter nastanek globoke in ozke, približno 2 km dolge soteske, imenovane Korita Mostnice. Soteska je globoka do 20 m, na najožjih mestih pa je široka le en meter. Poteka od Hudičevega mostu do okolice Planinske koče na Vojah, čez njo pa so speljani še Češenjski in Kekčev most.

Tkole nas je Aš čakal, ker smo bli prepočasni za njega...

Tale teloh je oči podaril mami za 8. marec,
samo ker je prijatelj narave, ga je pustil rasti...


Naj te nosi vodaaa...

Slonček...

Pa nazaj v Bohinj...

A, pa še to... 8. marca je bilo v Bohinju še skoraj meter snega in 2 tretjine Bohinjskega jezera še zamrznjenega, sicer ne da bi se dalo drsat pa vseeno... medtem ko na Bledu ni bilo niti sledu več o snegu in po jezeru se že veselo šibale Pletne...

-V-

Party Time & Sirov Fondue

Sirov fondue je čudovita zadevca... Ponavadi, ko povabiš nekoga na večerjo, cel dan preživiš v kuhinji in se sekiraš, če bo pravočasno skuhano, pa da ne bo zažgano, pa kaj če kdo zamudi, kako pa pol, bo mrzlo... pa a bi se sploh začel jest predno niso vsi...

Pri Fondue-ju pa pripraviš kakšno zelenjavico (paprika, češnjev paradižnik, baby koruza, olive, korenček), lahko tudi sadje (hruške, jabolka, jagode...), kruhek (odlične so francoske štručke, ker so kompaktne in imajo veliko skorje in pri tem manj možnosti, da ti pade dol, medtem ko ti veslaš po sirčku)... meso (pri meni so se zelo dobr izkazal taquitosi in mini pohančki, lahko pa tud kak pečen pršut, zašinek...), pa razne omakce po okusu so tud fajn... da pa ne kompliciraš s sirom, majo pa super pripravljenega že v E.Leclerc-u, tko da ga samo streseš v posodo in segreješ... Da pa ne ostane samo prihrani, je po mnenju poznavalcev vin, primerno vino za zraven Dišeči Traminec ali Renski Rizling... namreč, dobro hrano je treba tud mal poplaknt...

Je fino mal čvekat in namakat polne vilčke v sir...

Večera pa nismo zaključili še s čokoladnim fonude-jem, temveč s slastno tortico... ja, sm mela rojstni dan...


-V-