Žive jaslice v ledu - Mlačca, Mojstrana

Letošnja zgodba govori o dveh ljudeh, ki sta se odločila v sveti noči končati svoja mlada življenja. Ker sta si na poti, se okorno zapleteta v pogovor, ki ni nikomur dobrodošel. Nehote se začneta bodriti, ko vidita, da spregovorjeni zgodbi ne zvenita več tako tragično. Odločita se, da se umakneta s spolzkih tal v toplejšo cerkev, kjer se pridružita neznanim vernikom pri polnočnici. Tam začutita mir in sprejetost, po kateri sta hrepenela. Sprevidita, da jima bo življenje teklo tako, kot si ga bosta usmerila sama. Čutita, da nista sama. Vrne se vsaj kanček izgubljenega zaupanja, ko postaneta prepričana, da njuno srečanje ni bilo naključno. Da jima je nekdo dal možnost, da se odločita za življenje.

Zgodba je sicer sestavljena iz dveh prepletajočih se zgodb. Ena je zgoraj opisana zgodba, druga pa je zgodba o Jezusovem rojstvu.

Najprej eno medičko, za boljšo prekrvavitev...



Je k v pravlci a ne...


Mrrrrrzzzzz...


Tudi BOG si je pomagal z derezami...


Sveta noč, blažena noč,
vse že spi, je polnoč
le devica z Jožefom tam
v hlevcu varje detece nam
spavaj dete sladkó
spavaj dete sladkó

Sveta noč, blažena noč,
príšla je k nam pomoč
dete božje v jaslih leži
grešni zemlji radost deli
rojen je rešenik
rojen je rešenik

Sveta noč, blažena noč,
radostno pevajoč
angeli gospoda slavé
mir ljudem na zemlji želé
človek zdaj si otet
človek zdaj si otet...

-V-

Sočerga, spodmoli, mostovi in fuži...

Na koncu Sočerske vale je majhna vasica Sočerga. V pisnih virih je bila pod imenom Sv. Kvirik omenjena že v začetku 11. stoletja. Vzhodno od vasi, le 100 m višje je še danes istoimenska cerkvica. Od tu je lep razgled na okolico. Planinska pešpot vodi proti kraškemu robu Velega Badina (359) kjer so veliki spodmoli (znani tudi kot istrijanska ušesa) in naravni kamniti most s šest metrov širokim lokom - veličastna vendar žal premalo znana naravna znamenitost. Nad vasico je cerkev sv. Evfenije in sv. Justa, ki je glede na velikost vasi nenavadno velika. Le dobre 3 km proti Tuljakom in vasi Sokoliči je še ena naravna znamenitost - slap Veli Vir.

Cerkev sv. Kvirik


Tudi tukaj je Slovenija...


Le kaj se skriva tukaj notri...


Naravni bunker, v katerem je vpisna knjiga...
...verjetno se vojska ni tko veselo vpisovala, kot sedaj mi planinci...


Naravni most... s še bolj naravnim podpornim stebrom...


Psihične priprave...


Mal klinov pa zajlc, pa si gor...

Spodmoli Velega Badina so 28m visoke pečine, ki jih lahko štejemo med velike naravne znamenitosti Slovenije. Trije so večji in globlji, največji je širok 90m, manjša dva pa okoli 30m, strop pa je vsiok 17m.

Kam pa zdej...



Mmm... Se človek kar zamisli...

Po čudovitem sprehodu, se spodobi tudi dobra hrana... V gostilni Milana Palčiča v Sočergi smo si privoščili super fuže s pršutom... in kljub temu, da gostilna od zunaj ne izgleda fantastično in tudi na terasi je vsak drugi stol drugačen... se pravi po domače... dobiš postreženo na čistem prtu ogromne porcije in predvsem okusno... (v vednost... je dobr, če se potrudiš vse pojest, k če ne gospod, kr pove, da tega pri njih še nihče ni pustil in ti kr sam lepo naloži)...

Tud če ne bi blo nič druzga, kot samo tale ultra dober kruhek...

Ena peščica okusnih fužov...

P.S. - Česa naj ne bi počeli... še posebno slab vzgled je to od planinskega vodnika...

...telefoniranje na klinih in zajlah...


Tukaj nekje bi pa z lahkoto stala moja hišica...


Lahko bi bla tudi tale...

-V-

Vandrouček... stuck in a moment...

Vandroučkovi medenjaki...

Včasih mi je res dolgčas, ko sem sama doma... ampak se kr zamotim...



MEDENJAKI

Recept:
- 30 dag medu
- 20 dag masla
- 2 jajci
- 50 dag polnozrnate moke
- 25 dag bele moke
- 1 dcl mleka
- 10 dag mletih mandljev, orehov ali lešnikov
- ščepec mletih klinčkov
- ščepec mletega cimeta
- 1 žlička sode bikarbone

Med zliješ v posodo in ga segreješ, da rata tekoče, dodaš maslo in nato še sladkor... ko se dovolj ohladi dodaš še jajca. Ostale suhe sestavine zmešaš v drugi posodi nato jim primešaš še medeno mešanico. Menda je dobro da testo malce počiva... peče pa se približno 17 minutk, na temperaturi 180 °C...

Sladkorni led... 1 beljak in 200 g sladkorja zmešaš in dodaš še malce limoninega soka...

Nekako takole naj bi izgledala masa za piškotke...

... poljubno oblikuješ... kupčke, kroglice, jajčke, palačinkice...


...med tem ko se peče, priraviš sladkorni led...


...in na koncu medenjake poljubno po pacaš s sladkornim ledom...

So užitni... sm preverla...

-V-

Kobariški muzej in Kobariška zgodovinska pot

Kobarid, eden najbolj znamenitih zgodovinskih krajev v Sloveniji, je bil naseljen že v halštatski dobi. Razcvet je doživel v rimskem obdobju. Blizu kraja je znamenita poznoantična višinska naselbina Tonocov grad. Znan je predvsem po "bitki pri Kobaridu" oktobra 1917, ki je kraj postavila na svetovni zemljevid. Med drugo svetovno vojno je bil kraj središče osvobojenega ozemlja Kobariške republike.

Kobariški muzej prikazuje dogajanje med prvo svetovno vojno na soški fronti ter še posebej 12. soško bitko, ki je znana kot "bitka pri Kobaridu". Bila je eden največjih spopadov v gorati pokrajini v zgodovini, ob 11. soški bitki največji vojaški spopad na slovenskih tleh, najuspešnejša prebojna opreacija v prvi svetovni vojni in eden prvih primerov bitke z elementi bliskovite vojne.

Verjetno vojaki niso tako veselo objemali bomb...

Kobariška zgodovinska pot povezuje kraje v okolici Kobarida kjer so pomembni zgodivinski kulturni in naravni spomeniki.



Napoleonov most... Oba bregova Soče pod Kobaridom je že v davnih časih povezoval most. Stari most je bil zgrajen leta 1750. Čezenj je kasneje korakala Napoleonova vojska, zato so ga poimenovali Napoleonov most.
Dan po vojni napovedi v prvi svetovni vojni so 24. maja 1915 umikajoči avstrijski vojaki za seboj most razstrelili. Italijani so nato zgradili sprva leseni, kasneje pa železni most. Med drugo svetovno vojno so partizani branili osvobojeno ozemlje Kobariške republike tudi pri mostu. V spomin sta pri mostu dve spominski obeležji.

Napoleonov most... in naša četica...

Slapovi potoka Kozjak... Potok Kozjak, levi pritok Soče, izvira v več povirnih krakih visoko pod Krnčico (2142 m), teče skozi več korit in pada v šestih slapovih. V iztočnem ustju spodnjih Korit potoka Kozjaka je nastal najbolj slikovit slovenski slap - Veliki Kozjak. Slap je izdolbel nekakšno podzemeljsko dvorano, katere dno zaliva prostran tolmun modrozelene barve, stene pa so zasigane kot v kraških jamah.

Eden izmed slapov... in eden izmed herojev nad in med njim...


Slap Kozjak

Soteska Soče... Od Trnovega ob Soči do Kobarida teče Soča v globoki soteski s številnimi tolmuni, brzicami in z ogromnimi skalami v rečni strugi. Pred Napoleonovim mostom se zgornji tok Soče končuje s približno 200 metrov dolgimi do 15 metrov globokimi in na najožjem delu le dva metra širokimi koriti.
Desni in levi breg Soče povezuje nova, 52 metrov dolga brv, zgrajena prav na mestu, kjer je že bila med prvo svetovno vojno.

Se kr lepo zagunca, k jih je 30 gor...

Tonocov grad... je skalna vzpetina blizu Kobarida. Zaradi sovje naravno zavarovane lege je bil skozi stoletja uporabljen kot naselbina. Poseljen je bil v različnih obdobjih od bakrene dobe do srednjega veka. Največji razcvet je naselbina doživela od 4. do 6. soteltja n. š. Ob koncu 5. stoletja je bila na griču zgrajena naselbina z več kot dvajsteimi hišami in več cerkvami. Odlično ohranjene stavbne ostaline ter bogate najdbe uvrščajo Tonocov grad med najpomembnejše poznoantične višinske naselbine v vzhodnih Alpah.

Planinska zna bit naporna... je treba kr kak sendvič vršt v želodček...

Italijanska Kostnica... je zgrajena na Gradiču okoli cerkve sv. Antona. Do kostnice vodi cesta, ob kateri so postavljene postaje križevega pota.

Kostnico je septmebra 1938 otvoril Benito Mussolini. Kostnica je zgrajena v obliki osmerokotnika s tremi koncentričnimi krogi, ki se zožujejo proti vrhu. Prav na vrhu sotji cerkev sv. Antona, posvečena leta 1696. V kostnico so bili preneseni posmrtni ostanki 7014 znanih i neznanih padlih italiajsnkih vojakov v prvi svetovni vojni z okoliških vojaških pokopališč.

-V-

VIP Vesna

Se morm kr mal pohvalt... ja bila sem na sprejemu pri samem gospodu predsedniku Republike Slovenije Dr. Danilu Türku...

O čem smo govoril, je za blog brez pomena... me je pa fasciniral sam protokol... ni to hec... seveda kr skozi vrata ne moreš, so zaklenjena... pozvoniš in poveš kdo si in že prletijo majstri, da te pospremijo naprej... sicer vseh mogočih detektorjev pa tega ni blo, verjetno tud zato, ker so se fantje mal ustrašl vozička... naj povem, da v sami predsedniški palači nimajo dvigala (menda delajo na tem da bi ga čimprej zgradili)... kar je za naju pomenil, da so mogl pridt močni fantje in odnest voziček z Jakom vred v prvo nadstropje stare zgradbe, kar pomeni dva normalna nadstropja (še dobr da nisva bla z električnim vozkom)...
Sam sprejem predsednika pa takole... že sama sprejemna dvorana... ne morem rečt pisarna, ker je ogromna... pa une sedežne... pa zavese... pa rožice... ni da bi govoru, full lepo in predsedniško... ampak to ni dovolj. Ni da bi se kr nekam postavu al pa usedu in čakal... postavit se moraš na desno stran slovenske in evropske zastave, ker po drugi strani pride predsednik in se s teboj rokuje... ja in seveda v drugem vogalu te čaka fotograf, ki vse to dokumentira (kot je tudi tole fotografijo)... ja tud naju... kot navadna zemljana... ne samo Angleško Kraljico... in ko je fotografiranje mimo te predsednik pospremi do sedežev in nato prleti še "postrešček" s pijačo, katero postreže na klekljanih prtičkih...

Priznam, res se mi mal fajn zdi...

-V-

Halloween - 31. Oktober...

Jupiii... party time... buče pazite se me...

Zapičiš nož in probaš čim bolj elegantno na cik cak izrezat pokrovček...

Jupiii... bučka je odprta... zberemo semenca, da bomo mel buče tudi drugo leto...
...vse ostalo izkopljemo, najlažje z rokami...

It's a kind of magic...

Oko za oko...

Zdej pa čakava da bo tema,
ker takrat bova dobili vsaka svojo svečko
in zažareli v vsem svojem sijaju...


LUBI & LUBI

Korenine tega starodavnega običaja segajo v starodavno Britanijo in Irsko, v čas Keltov. Za Kelte je bil ta večer zadnji v poletju in predvečer novega leta po keltskem in anglo-saškem času.

Kot pravi izročilo, je na ta večer SAMAN - gospodar mrtvih sklical zle duhove. Prav tako so verjeli, da duhovi mrtvih ta večer obiščejo svoje bivše domove. Prižigali so kresove z namenom, da bi se obvarovali pred njimi. Stara tradicija prižiganja ognja (kresov) se je do danes ohranila na Škotskem in Walesu.

Tradicijo (Halloween) so v Ameriko prinesli emigranti, zlasti Irci in je zaživela ob koncu 19. stoletja. Današnji Halloween v Ameriki bi lahko primerjali z našim pustom, vendar imata običaja povsem različne ideološke osnove.

Simbol tega običaja je JACKOVA LANTERNA (Jack -o- lantern). To je izdolbena buča z izrezanimi očmi, nosom in groteskno smejočimi usti, v kateri gori sveča.


-V-

Zakaj so v naših očeh samo še solze...

Dejmo neki narest da se bomo lahko spet smejal...

-V-

Jerneju v slovo...

Iščem besede... a jih ni...


Žalost je težja od najtežje skale, ki jo lahko še nosimo na ramenih.
Je svinečna prst, ki nam leži čez dušo.

Marjeta, Štefan in Tomaž... Iskreno sožalje...


-V-

Okoli sveta...

Tudi če sem bila doma, sem prevandrala cel svet... in to uspešno in hitro...

Začelo se je takole... najprej je treba puzle obrnt...


Jah... celih 1500 koščkov je blo...
in ko je bil sestavljen okvir je blo treba začet razmišljat in gledat slikco...


Ja, pa tud jest sem pomagala, nisem sam afne guncala...
čeprav nimam največjega potrpljenja, mi gre v resničnem svetu vandranje bolje od rok...


Hura, končana je...


In takole je svet dobil svoje mesto na steni...

-V-