Še 3x prespim in grem na počitnice...

Medtem, ko vas je večina že privandrala iz dopustov in že prešla nazaj v ustaljen delovni ritem, se jaz še veselo pripravljam za odhod na zaslužen dopust... jupi...

Mam pa problem ker sploh še ne vem, a naj s seboj vzamem bikinke al smučarske hlače in bundo, pa tangice al dolge gate, pa masko in plavutke al drsalke... joooj

Kam grem... Kje me najdete naslednjih 14 dni... KORZIKA...

Korzika (korziško Corsica, francosko Corse) je 4. največji otok v Sredozemskem morju in hkrati francoska regija, nahaja pa se zahodno od Apeninskega polotoka. Upravno je Korzika del celinske Francije, čeprav jo od nje loči Ligursko morje, in je razdeljena na dva departmaja, Corse-du-Sud s sedežem v Ajacciu ter Haute-Corse s sedežem v Bastiji.

Korzika leži med 43°01' in 41°22' severne geografske širine ter 9°34' in 8°33' vzhodne geografske dolžine. Od severa (Cap Corse) do juga (Capo Pertusato) meri otok 183 km, od vzhoda (Alistro) do zahoda (Capo Rosso) pa 83 km.

Površina znaša 8682 km2. Ocenjena dolžina obaje je 1000 km, od česar je približno tretjina peščene, preostanek pa skalnate.

S severa jo obliva Ligursko morje, z vzhoda Tirensko. Na jugu jo 12 km širok Bonifacijev preliv ločuje od Sardinije. Od celinske Francije (Nica) je oddaljen 180 km, od Italije (Livorno) pa 83 km.

Večja mesta so Ajaccio, Bastia, Corte in Sartene.

Površje je pretežno gorato, 86 % otoka predstavlja gorat svet, 14 % pa priobalne ravnice. Najvišji vrh je 2710 m visok Monte Cinto, na otoku je prek 70 vrhov, višjih od 2000 m. Povprečna višina otoka je 568 m (za primerjavo: Sardinija 344 m, Sicilija 441 m).

Korzika je nastala v terciarju , enako kot Alpe. Približno dve tretjini otoka prekrivajo granitne kamenine, preostanek pa sedimentni skrilavec.

Stalno naseljenih prebivalcev je okoli 250.000. Od Bastie na vzhodni do Ajaccia na zahodni obali otok prečka tudi ozkotirna transkorziška železnica.

Na zahodnem delu otoka je narodni park (PNRC, Parc Naturel Régional de Corse) s številnimi redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Ustanovljen je bil leta 1972 in obsega zaliv Porto, naravni rezervat Scandola, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, ter nekaj otoškega visokogorja.

Otok je bil do leta 237 pred kristusom pod vplivom Kartagine, ko je oblast nad njim prevzela Rimska republika. Leta 430 jo zasedejo Vandali, kasneje 522 pa postane del Bizantinskega cesarstva. S propadom slednjega pade otok različnim ljudstvom predno ne pristane v rokah Genovske republike v letu 1282. Kljub vmesnim prevzemom otoka s strani Aragonije (1296-1434) in Francije (1553-1559) ostane Korzika pod Genovo do leta 1768, ko jo je morala zaradi dolga odstopiti Franciji.

Pomembna osebnost v tem času je bil korziški general in domoljub Pasquale Paoli (1725 - 1807), ki se je bojeval za neodvisnost otoka, sprva z Genovo, kasneje s Francijo. Z njim je povezana tudi mavrska glava ("Testa Maura") iz obdobja Mavrov (850-1034), ki je 1760 postala simbol otoka.

Prav tako je Ajaccio rojstni kraj francoskega generala in cesarja Napoleona Bonaparta, rojenega v korziški plemiški družini.

Za glavno mesto Korzike velja mesto Ajaccio. Otok je razdeljen na dve območji: Corse-du-Sud in Haute-Corse. Nastala sta 15. septembra 1975 , ko se je enotna regija razdružila na dva dela. Leta 1991 je otok postal avtonomna regija z lastnim parlamentom in vlado.

Do sedaj so vsi poskusi, da bi Korzika postala samostojna, padli v vodo, saj jim francoska država ne pusti samostojnosti.

To je samo nekaj osnovnih informacij... ko pridem nazaj pa bolj podrobno tudi o tem kje so najboljši žuri...

-V-

Cesta na Mangrt

Mangrt, 2679m, četrti najvišji vrh v Sloveniji

Je Dmominik kupil nov avto... in ko je avto nov je potrebno narediti testno vožnjo, tako smo se odločili za vožnjo do Mangrtskega sedla.

Plaz, ki je pustošil nekaj let nazaj...

Mangrtska cesta je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Dolga je 12,2 kilometra in ima 22 serpentin, najvišjo točko doseže na 2072 m.

Obvestilo za voznike: cesta je preozka za normalni dvosmerni promet zato vozite previdno in uporabljajte izogibališča.

Parkirnina ali pa cena za obrabo cestišča stane 5eur na avtomobil, mogoče se sliši veliko, ampak že samo vzdrževanje ceste ni ravno mačji kašelj, kaj šele v spodnjem delu, kjer je pustošil plaz nekaj let nazaj.

Mangrtska koča 1906m

Mangrtsko cesto so zgradili z javnimi deli konec tridesetih let, v času velike svetovne gospodarske krize. Gradnja je potekala dve leti brez prekinitev. Zastala ni niti pozimi v visokem snegu, med zavijanjem ostrih vetrov in pri izjemno nizkih temperaturah. Cesta, s katere se odpira veličasten pogled na mogočne vršace, se skozi predore, ki so jih graditelji kljub slabi opremi vklesali v živo skalo, blago vzpenja navkreber.

Eden izmed tunelov...


Pogled z roba na Belopeška jezera...

-V-

Ko te gora zavrne...

Zgodilo se je tudi že najboljšim ekstremistom, da jih je gora zavrnila... Tomaž Humar... zakaj se potem, to ne bi zgodilo tudi meni...

Moj vzpon na Triglav, je bil žal neuspešen... Zakaj? Lahko naštejem kar nekaj razlogov, kot so migrena, slabost, vrtenje, višinska bolezen, veter, oblaki, mraz... lahko pa da je bil le strah pred klini, zajlami in strmo steno...

Še zadnje priprave...

Tukaj je bila ura šele 7 zjutraj, zato sem tko švoh vidt...

Prvi prelaz...

Planinska koča Planika

Zebe... piha...

Pot po melišču, ko narediš en korak naprej in dva nazaj... pol ure moje najhujše hoje...

Slikce od Vodnikovega doma žal nimam... je pa vreden omembe... po vseh tegobah in mukah, ki so me pestile, ko me tud nogice niso več držale pokonci, mi je gospa Francka Rednak (oskrbnica koče) s svojimi zelišči rešila življenje... In resnično mi je žal, da moj želodček ni hotel probati sirovega zavitka, ki je bil sveže spečen in zagotovo odličen... hvala hvala hvala


Za vse tiste, ki pravite, da nisi pravi slovenec, če ne greš na Triglav pa tole... ste kdaj pomislili, da ima kdo kakršenkoli hendikep (lenoritis), zaradi katerega resnično ne more priplezat do te mogočne gore...


-V-