MotoMaroko... Ne morm, da ne bi...

Ne morem, da ne bi zbrala svojih misli še tukaj, ko sem nekaj dni doma... Počasi imam občutek, da me bo razneslo od vsega kar se dogaja, bolj ko se trudim, da ne bi spremljala, bolj se sekiram, kaj so ljudje sposobni pisati o ljudeh, ki jih sploh ne poznajo...

Moje srce je popotnik... Vsi, ki me poznajo, vedo, da živim za to, da potujem, da odkrivam svet, spoznavam ljudi, njihovo kulturo, drugačen svet... 

Zame najlepše zgodbe so zgodbe popotnikov, pogovori z njimi, njihove izkušnje, tako slabe kot dobre, ker predvsem slabe so za vse nas šola za biti boljši in da iz tega naredimo dobre zgodbe s pozitivnim naukom...

In zakaj vse to pišem... najbrž za to, ker tudi negativne stvari morajo ljudje prebrat, naj vedo vsi, da se nismo imeli samo čudovito lepo ampak, da smo imeli tudi kar nekaj negativnih pripetljajev, ki še kar trajajo...

Pa da začnem na začetku... redko preberem kakšno knjigo, ker preprosto sem preveč firbčna kaj se dogaja okoli mene, da bi lahko strmela v vrstice na belem papirju... ampak njegove sem prebrala, skoraj vse... spremljam ga že dolgo, ker me zanima takšen način življenja, ker sem mu bila fouš, ker je večino leta po svetu, zanimali so me njegovi intervjuji in seveda zares čudovite fotografije, predvsem pa, ker je vedno brez dlake na jeziku in ker piše tako kot doživlja, brez olepšav... 

Po tiho sem si želela 1x potovati z njim, čeprav drugače ne potujem z agencijami, temveč ruzak, passport in najboljši prijatelj... Ampak želja potovati s svetovnim popotnikom je bila vedno prisotna...

In zgodilo se je prišla je ta priložnost... Zvone Šeruga, svetovni popotnik... Mislim, da ga lahko brez slabe vesti omenjam z imenom, saj je to v bistvu neke vrste TradeMark... MotoMaroko... že moto je bilo nekaj novega zame, ampak nadvse navdihujoče in potem še on Bog popotništva... nekaj maliov, sestankov, poskusne ture po dolenjski in že se je celotna ekipca zbrala pred trajektom za Maroko... nekaj mešanih občutkov, se je v trenutku spremenilo v čudovito ekipco z istim ciljem... naužiti se avanture s svetovnim popotnikom in spoznati drugačen svet...

Hitro smo stopili na trdna tla... že prvi dan bili ozmerjani, da se vozimo kot pogrebni sprevod na žale, zakaj že, ker nismo bli v campu v 25 minutah ampak v 30ih... pa ajde... mal heca mora bit... so prišli naslednji dnevi in nove težave... se je enemu od nas pokvaril motor, normalno bi se zdelo, da vodič povpraša kakšna je situacija, če lahko kaj pomaga... ne tukaj ni bilo tako... ahaaa fantje, boste zrihtal, jest grem pa ta čas na kavo (ko se zaveš, da si v resnici sam, a na srečo s super ekipo nepoznanih ljudi, med katerimi so se razvila čudovita prijateljstva)... 

Je to da se nekdo vozi 80km/h namesto 130km/h in mu konstantno govoriš, da je počasen, da s svojo vožnjo ogroža skupino res primerno... Mislm, da je tukaj edino zdrava pamet voznika, ki vozi tako kot čuti in da kljub vsemu žaljenju ne gre čez svoje meje da bi zadovoljil nekoga drugega... saj na koncu imamo vsi isti cilj in če se moramo čakati pol ure za to, da bomo vsi uživali in vsi imeli nasmeh na koncu dneva, se pa bomo... ampak ne... za takšne poteze si ljudje zaslužijo izraze kot so debilček, egoist (je to res življenje svetovnega popotnika?)... in ko nekomu poči guma, ga zbije avto, so res najboljše prve besede, tukaj imaš nekaj ostankov in pejmo (kje pa je tu človečnost zdrave pameti, kako si vse vredu, ste zrihtal??? Nope, preprost odgovor, izbrali smo napačno agencijo)... Smo bili na poti v Fez, pa previdno vprašam, ooo a bomo šli kože (več tisočletna tradicija pridelovanja in barvanja usnja, edini na svetu še na tak način) pogledat, super... in odgovor: nene punči za take stvari pejt pa s kompasom... Se pogovarjamo o Casablanci in njeni mošeji, ki ne samo da je čudovita, je tudi arhitekturni presežek in odgovor na željo, da bi jo šli pogledat, to je brez veze, ne boš se za eno cerkev peljal v Casablanco to nam vzame cel dan... človek koordinate od campa si nam dal 20km stran, kdo zdej koga nateguje, kdo se iz koga norca dela... in ko je med nekim pogovorom (deljenjem popotniških mnenj) slišal, da sem že bila na Kilimanjaru je bila njegova reakcija, kaaaj ja kaj ti pa ni blo jasno da si tja gor lezla... Očitno mi je jasno marsikaj več, kot njemu... In kaj je narobe s tem, če smo hotl bit šele ob 19h v hotelu ali campu, namesto ob 16h in bi tiste 3 ure porabl za fotkanje, kofetkanje, čakanje... karkoli... ampak ja tud to ni padlo na plodna tla... 

In to je samo nekaj pripetljajev med samo potjo... resnici na ljubo s takšno ekipo lahko marsikaj pozabiš... ampak ne, človek, ki si ne zasluži naziva gospod in je zame samo Zvone Šeruga nadaljuje svoj pohod žaljivk na socialnem omrežju Facebook... in ni dovolj, da piše kako zelo utrujen je, kako je odšteval dneve, ker smo tako naporni... ni imel dovolj omenja celo imena in priimke naše skupine, da se lahko njegove ovčice, njegovi verniki znašajo nad nami...

Vedno je tako, da ni nor tisti, ki napačno zapelje v enosmerno, vendar vsi ostali, ki vozijo pravilno, a ne...

Enkrat nam je namignil, da mu je čudno, da mamo tak problem, ker ponavadi z njim potujejo intelektualci... Mislim, da sem dobila povsem novo dimenzijo izraza intelektualna oseba, sedaj ko prebiram komentarje našega intelektualnega svetovnega popotnika!

Vse kar smo želeli, vseh 14 iz skupine, da se imamo fajn, da spoznamo nove ljudi, novo kulturo, novo deželo in to na drugačen način, da bomo ob ognju poslušali popotniške zgodbice enega "največjih".

Ampak ne, poslušali smo naše zgodbe, ker tukaj smo bili ljudje, ki znamo brez Garmina dlje kot do Poreča, večina tistih komentarjev na Facebook-u, pa verjetno tudi do tja ne.

In še nekaj malega iz SSKJ:

POPOTNIK - nekdo, ki se premika iz kraja v kraj

AVANTURIST - kdor išče, ljubi avanture, pustolovec, kdor se loti nevarnih poskusov, tveganih dejanj

AVANTURA - nenavaden vznemirljiv doživljaj, pustolovščina

Se pravi, v vsakem, ki se poda na banko, je malo popotnika, avanturista...

-V-