Po zaprašenem podstrešju sveta...Himalaya - Nepal

Še pred kratkim se mi tudi slučajno ni sanjalo, da bi moje noge kdaj stopile v Himalayo... Hallooo sej to je full visok... pa mrzlo... pa tja hodijo samo alpinisti... ne pa jest, k mi je še ljubljansko tromostovje previsoko in me je strah dol pogledat :-)... Pa vseeno... programa tudi prebrala nisem in že sm se odločla, da grem... in šla sem... na podstrešje sveta... kljub temu, da je bil daleč, je bil vseeno blizu... Mt. Everest - Streha Sveta...

NEPAL - EVEREST BC treking

1. dan: Spoznavaje letališč na poti do Kathmanduja... 

V Istanbulu najdeš Burger King in najboljše baklave... v New Delhi-ju pa celo McDonalds, ki ni omembe vreden :-), imajo pa masaže po cca 50$...

2. dan: Prihod v Kathmandu... 

Ugotovitev, da vozijo po napačni strani in da so milimetri na cesti zelo pomembni... živahna vožnja do hotela s kamiončkom, seveda na kasončku... po prijetnem tušu, potepanje po Kathmanduju... zaključek s tradicionalno Nepalsko večerjo s kulturnim programom v gostilni UTSAV.

3. dan: Polet proti Lukli 2.866m - začetek trekinga do Phkdinga 2.652m

Dan je lahko zelo različno obravan, vse pa je odvisno od animacijskega programa, ki te doleti, kajti tukaj se ničesar ne da predvideti... Naš dan je potekal nekako takole: ob 8.20 smo prišli na letališče, opravili vse potrebne kontrole (ni jih veliko, predvsem pa niso zahtevne - na nahrbtnik dobiš nalepko, ki jo še preden se dobro premakneš izgubiš)... potem na vagi za krompir stehtajo prtljago in že lahko odpujsaš v terminal... tam pa čakaš in čakaš... terminal je bil mjčkn drugačn kot smo ga vajeni, ampak tako ali tako smo imeli kmalu let... ki pa ga ni in ni bilo... po treh urah čakanja so nas poklical... vsi veseli smo skočili v zrak in tekli na bus... se zapeljali en krog, na kar so ugotovili, da letalo iz Lukle še ni vzletelo, ker je preveč vetrovno... in smo odpujsali nazaj na terminal in čakali in čez kako uro spet akcija... na bus in v letalo... vsi navdušeni, pripeti, občudovali letalo, če je sploh sposobno vzletet, nakar pride stevardesa, da lahko zapustimo letalo, ker je v Lukli še vedno slabo vreme... terminal in ljudje na njem so počasi postali naši prijatelji J naš vodnik Lakpa nas je potolažil, da je on čakal tudi že 6 dni... pa smo si rekli ok... potem smo še na dobrem... okoli 15h se je animacijski program končal in vzleteli smo...v zraku smo bili približno 40 minut... in ko smo pristajali, je nekdo omenil, če mogoče steza majčkeno visi... in smo vsi rekli, pa ne sej to ne more... ampak je... steza je dolga le 527m in ima 12% naklon... na začetku je prepad, na koncu pa zid... še dobro da tega nismo vedeli prej, ker drugače bi blo še koga strah...

...naša draga Tara :-)

Ustavili smo se v Mera Lodge, pojedli kosilo, spoznali naše nosače in stopili skozi obok z napisom HAVE A NICE TREK... and so it was (by Polona J)... Predvideno je bilo 4-5ur hoje... ker smo bili zaradi polnega animacijskega programa zelo pozni in se je že začelo temniti smo majčkeno hitreje stopili ter z lučkami na glavah pot prehodili v 2 urah in pol...

 
 
4. dan: od Phakding do Namche Bazaar-ja 3.450m

Pred nami je bilo približno 7 ur hoje... po treh urah hoje smo se ustavili na kosilu... od tam pa nas je čakalo še 3-4 ure hoje do Namche Bazaarja brez pitne vode na poti...

...sej me ni nič strah, le zakaj bi me bilo...

...prvi pogled na Everest...

Lodge v Namcheju smo poimenovali Hilton Lodge, s čudovitim razgledom, sobe so bile lepe in vsaka je imela svojo kopalnico... kljub temu da so skozi pipo padale ledene kocke je obstajala možnost v sončnem vremenu vročega tuša v sobi za 300 rupij (cca 3eur).

5. dan: Namche Bazaar - Syangboche (aklimatizacijski pohod) - 5ur hoje

Sprehodili smo se do spominskega muzeja, kjer so prikazani flora in favna regije Everest, slike in podatki o prvih vzponih na Everst ter o plemenu Sherpa... pot smo nadaljevali z uživanjem na toplem sončku proti Syangboche panorama 3.900m... kjer smo ob pitju čaja uživali v čudovitem razgledu na le 50km oddaljen Mt. Everest, Nuptse, Lhotse ter najbolj navdušujoči Ama Dablam. Na poti navzdol, smo se sprehodili mimo letališča Namche Bazaar, kjer letala ne pristajajo prav pogosto in je eno redkih letališč na katerem se pasejo Yaki ali pa se sprehajajo firbčni turisti... Obisk samostana brez lebdečih menihov... Spanje: 6 stopinj

...veličastni Ama Dablam..

...najlepša terasa na svetu...v ozadju Ama Dablam, Lhotse, Everest, Nuptse...

6. dan: Namche Bazaar - Mong La 3.975m - Dole 4.048m (7ur hoje)

Po prijetni gozdnati in ne preveč strmi poti smo odkorakali naprej mimo spominske Tenzing Norgye stupe proti Mong La, kjer naj bi po programu tudi prespali, ampak ker smo bli tako polni energije smo se tukaj samo okrepčali in pot nadaljevali do vasi Dole...Na Mong La po vsej verjetnosti ponoči v prostoru ni več 5 stopinj ampak verjetno samo še 2, tako da so v dnevnem prostoru že prižgali simpatičen gašprček... ki sicer ob sončku ni prišel ravno do izraza... Od Mong La do Dole-ja nas je čakal 1uro dolg strm spust in ker seveda po spustu pride vedno tudi vzpon 2uri, smo z vmesnimi bolj strmimi vzponi dosegli vas Dole...

Spanje: 2 stopinji
Potok za umivanje: 1 stopinja

...spominska Stupa Tenzinga Norgaya...

...pogumno umivanje zobkov v reki :-)

7. dan: Dole - Machermo 4.410m

Po treh urah lahke hoje smo prikorakali do Lodga v Machermu... Med potjo se nam je odprl pogled na Cho Oyu... Po kosilu smo počasi odpujsali na krajši aklimatizacijski sprehod, ter trening hoje po snegu (pač ne vejo, da mi 3 mesece na leto hodimo po snegu J) V Machermu je tudi bolnišnica, v kateri imajo vsak dan ob 15h krajše predavanje o višinski bolezni... kakšni so simptomi in rešitve če pride do nje... seveda kot izjemno pridna in poslušljiva skupina smo se tega udeležili...

...izležavanje na sončku tudi na 4500m paše...

8. dan: Machermo - Gokyo 4.790m

Če se pravilno spomnim, smo ta dan ocenili na enega najlepših... po 4 urah lahke hoje ter neprestanim z ležanjem začinjenim uživanjem na sončku smo prišli do Gokya, kjer so nas lepote jezer popolnoma prevzele... Po kosilu smo se mimo jezera v družbi psa sprehodili na malce višje ležeče vzpetince, kjer je vsak za sebe malo po meditiral J vsaj tako je videti na slikah...

Spanje: 0 stopinj

...mini me...in ogromen Cho Oyu...

...family Škrlj...

9. dan: Gokyo Ri 5.360m - Dragnag 4.700m

Končno malce drugačen zajtrk in sicer že ob 6h zjutraj... vroča čokolada in piškotki... nato pa takoj strm vzpon proti prvemu 5 tisočaku... po treh urah zmrznjenih prstov in globokih vdihov smo prišli na vrh, kjer seveda v trenutku pozabiš, da si se prej tri ure matral... na vrhu smo najprej izobesili zastavice za srečo, ki nas je potem spremljala čez prelaz Cho La... Sama namestitev teh zastavic pa ni kar tako... Lakpa, Pasang in Dominik so si najprej oprali roke z vodo, ki so jo seveda prinesli s seboj... nato so vse zastavice zvezali skupaj, bilo jih je kar za 20 metrov... nato pa nas je Lakpa vsakega posebej s kadilom očistil vsega zlega... z navdušujočimi razgledi na Cho Oyu, Nuptse, Everest, Lhotse, Makalu ter fotoshootingom smo se zamotili kar celo uro... nato pa s hitrim korakom sestopili iz gore na pravi zajtrk... spakirali, ter preko ledenika Ngozumbo v 2urah in 15 minut prišli do Lodge-a v Dragnagu...

Spanje: -3 stopinje

...moja najljubša fotka...

...arhivirani yakovi drekci, ki bodo kasneje uporabljeni za kurjavo...

...Cho Oyu ob sončnem vzhodu...

...pograjci na 5000m...

...jest in streha sveta...

10. dan: Dragnag - Cho La Pass 5.420m - Dzongla 4.830m (8-9ur hoje)

Bilo je nekaj nesrečnih pogledov ob dejstvu, da bomo imeli zajtrk že ob 4h zjutraj... pa vendar, smo se vsi zavedali, da je bil ta dan najzahtevnejši tako fizično kot psihično... z lučkami na čelu, grelčki v gojzarjih in rokavicah smo počasi zagrizli v hrib... morali smo prehiteti sonček, saj bi se potem začelo krušiti kamenje... začetek poti je bil čudovit, ob potočku pod zvezdnatim nebom in ne preveč strm... kruto spoznanje je prišlo, ko smo prišli do točke, za katero smo potihem upali, da bi bil naš prelaz, pa je bil le razgledna točka na naš prelaz, ki nas je še čakal... razočarani smo se spustili po poti, seveda navzdol... in se nato strmo po premikajočem se skalovju znova pognali navzgor na Cho La Pass... Vrh nas je več kot navdušil... pogled na pravo Himalayo in dejstvo, da bomo hodili po snegu, nam je ponovno napolnilo baterije... Na poti navzdol tokrat ni bilo nobenega Lodge-a v katerem bi si lahko privoščili kosilo... tukaj je v navadi, da si vzameš s seboj lunch paket, ki ti ga pripravijo v Dragnagu v lodge-u... ker smo bili že itako tako zelo posebna in simpatična skupina, smo seveda naredili po svoje... za vse nas in naše nosače smo naročili tibetanske kruhke, s seboj pa vzeli vse suhe mesnine, ki si jih prej nismo upali pojesti, da nam ne bi predrago zaračunali soban... ustavili smo se na idilični razgledni točki in skupaj pohrustali kosilce, ki je bilo več kot odlično...

Spanje: -6 stopinj

...neizmerno navdušenje ob spoznanju, da je pravi prelaz še daleč...

...pa kljub vsemu, ko enkrat prideš na vrh...je vse slabo pozabljeno...

...trenutek prave himalaye...

11. dan: Dzongla - Lobuche - Gorak Shep 5.140m

Malo gor in malo dol... to bi lahko bil tudi moto Himalaye... tako smo po 3 urah in pol prišli do Lobuche-ja na kosilo... in potem še malo dol in malo gor ter v naslednjih treh urah še do Gorak Shepa... Gorak Shep izgleda kot okno v svet... možnost mobilne telefonije in interneta v cyber cafe-ju... Solarno polnjenje baterije za GSM: 1 ura - 300 rupij (cca 3eur) zadostuje za 2 sporočila :-) Rolica WC paprija 200 rupij (cca 2eur)

...spominska skala vsem, ki so za vedno ostali na Everestu...

12. dan: Gorak Shep - Base Camp 5.364m - Pheriche 4.240m (9ur hoje)

Po besedah... je začetek poti do BC precej položen... nadaljevanje preko ledenika pa je seveda malce gor ter malce dol... potem pa po grebenu ledenika in še spust do skale z napisom Everest Base Camp... 2uri tja in 1uro 30 nazaj...do tukaj lahko pridejo trekerji... naprej pa samo še ekspedicije... Od Gorak Shepa do Pheriche-ja s postankom v Lobuche-ju za kosilo smo porabili 5 ur 3o in to presenetljivo veliko navzdol J...
Ker je bilo vse hudo za nami... pot se je načeloma vila samo še navzdol, so tukaj že začela padati naročila za pivo... in ker smo prejšnji dan tako lepo poskrbeli za naše nosače so tukaj oni nam pripravili presenečenje... skuhali so nam njihovo pivo Chang... katerega imam še danes z malce čudnim priokusom v spominu ter zelo pekočim mesnatim prigrizkom...

...Chang...bljak...

13. dan: Pheriche - Tangboche - Namche Bazaar (8ur hoje)

Če zaradi česa ne bom pozabila Himalaye je to zagotovo zaradi njene raznolike poti... gor in dol...dol in gor... do samostana v Tangbocheju smo hodili 4 ure... zanimivo, da spet nihče od menihov ni lebdel... po kosilu pa nas je čakalo še 4 ure hoje... seveda je bil za začetek strm spust in za zaključek strm vzpon... vmes pa mjčkn gor in mjčkn dol :-)
Pa vseeno... v Hilton smo prišli s širkom nasmehom... in še z večjim smo si naročili EVEREST pivo :-)

14. dan: Namche Bazaar - Phakding (4ure hoje)

Namche Bazaar je vasica s posebno dušo... po mojem mnenju, smo se tukaj vsi počutili kot doma... sicer pa... tistemu, ki se slabo počuti v Hiltonu res ni pomoči... in še vonj po kavi je bil menda pravi... pa vendar je bila volja po hot shower močnejša, ki nas je gnala v dolino... Kljub temu da smo pot do Phakding-a že poznali, se nihče ni spomnil, da smo 11 dni nazaj tako zelo grizli kolena za navzgor... tokrat seveda za navzdol... če vprašaš naše fante je od tukaj naprej pot precej naravnost :-)
Po prvotnem... sicer že spremenjenem programu tukaj nismo imeli namena prespati, saj smo treking program spremenili tako, da smo imeli en dan v rezervi, če bi na višini kdo imel težave in ker smo bili vsi tako zelo super nam je ta dan ostal zato, da bi imeli več možnosti, odleteti iz Lukle v primeru slabega vremena... in ker se je ravno to zgodilo smo ostali tukaj in imeli še zadnjo skupno večerjo z našimi fanti... ki so nam po pokušanju slovenskega šnopca pripravili pravi mali kulturni programček...

15. dan: Phakding - Lukla (3ure lahke hoje)

Hot shower... here we are... pivo v neomejenih količinah... ker pač ni treba več navzgor... pri večerji presenečenje... torta za celotno skupino, tako za nas kot za nosače in vodnika... potem pa za juniorje žurka v diskoteki...

16. dan: Lukla

Celih 12 dni smo imeli sonček... navajeni smo bili, da popoldan pridejo meglice... nihče ni niti pomislil, da bi se lahko zgodilo da zjutraj ne bi odleteli... Ampak zgodilo se je... kar pa je pomenilo... dodaten teden nepozabnih meglenih počitnic v Lukli...

17. dan: Lukla

Jutro... ooo danes je pa dež...

18. dan: Lukla

Dobro jutro... a se mogoče meglice trgajo... neeeee... ko greš na ulico že vse poznaš... bolj kot v rodni vasi... pa ne zato, ker bi si zapomnil obraze... temveč zato, ker smo bili vsi vedno enako oblečeni :-)

19.dan: Lukla

Wiiii spet megla...

 
20. dan: Animacijski dan v Lukli

Zbudili so nas helikopterji in prva letala... vauuu... seveda smo se zavedali, da je pred nami ljudi za cel teden... kljub navdušenju smo si rekli... mogoče nam jutri rata...

Bili smo pohvaljeni, da smo najbolj mirna skupina... zavedali smo se, da ni nihče kriv... da nam v Lodge-u več kot toliko, da smo imeli sobe in hrano ne morejo pomagati.. kljub spoznanju, da so bili prava mafijska družina, povsod so imeli veze... tudi pri magični Tara Air...

In kar na enkrat se je zaslišal krik... leteli boste... nekateri spakirani drugi ne... ni trajalo več kot 10min, ko smo bili vsi pripravljeni in že tekli na letališče... seveda je bil lažni alarm... no vsaj ne bi bilo potrebno vse tako hitro... pa vseeno upanje umira zadnje... obljubili so nam vojaško letalo... in seveda, ko ima vojska prste zraven pa res ne more it nič več narobe... in seveda je šlo... letalo zaradi okvare ni vzletelo... poklapani smo se počasi vrnil v lodge... eni za knjige, drugi med karte, spet tretji na pivo :-)

 
21. dan: Lukla – Kathmandu

Veze so naredile svoje... dobili smo karte za tretje Tarino letalo v prvi skupini... vreme je bilo čudovito... sonček brez oblačka... ob 6h zjutraj smo tekli na letališče... letal ni in ni bilo... obrazi so postali majčkeno žalostni... nakar smo izvedeli, da je v Kathmanduju megla... in smo čakali in čakali... ter dočakali... letalo so začela pristajati... praznenje in polnjenje letala je trajalo samo 5 minut... in odleteli smo tudi mi... nihče tudi pomislil ni, da bi vzlet lahko bil nevaren... vse je blo super... Hot Shower again... božansko... shoping po Kathmandujskih ulicah... in po treh tedenih mi je zazvonil telefon... ne sprašuj... vse dobiš naknadno... samo da veš... JUTRI LETITE DOMOV. 

22. dan: Kathmandu Ogled Kathmanduja v šestih urah in še zadnji pogled na Himalayo...

V mestu starodavnih templjev, izvirnih verskih običajev, slikovitih tržnic, kulinarične pestrosti, nakupovalnih skušnjav ni nikoli dolgčas. Kathmandu je zaradi svoje čudovite arhitekture pod Unescovo zaščito.

Odpeljali smo se do Durbar squara (Trga palač), ki je versko in socialno središče starega mesta. Nekoč so tu kronali Katmandujske kralje. Večina ga je bilo zgrajenega med 17. in 18. stoletjem, čeprav so nekatere stavbe precej starejše. Čudovito je opazovati vsakodnevno življenje, se sprehoditi po kompleksu palač, templjev, svetišč, kipov in skritih dvorišč, ki se nahajajo na seznamu Unescovih zaščitenih spomenikov. V eni izmed stavb še prebiva »živa boginja« Kumari oziroma Kumari Devi, kar pomeni devica.

Pot smo nadaljevali do templa Swayabonatha – eden od nepalskih simbolov imenovan tudi opičji tempel, zaradi mnogih opic, ki se potikajo okoli in turistom prilično iztrgajo iz rok kakšne dobrote. Swayabonath je najstarejše in najskrivnostnejše svetišče, ki se dviguje nad Kathmandujem. Njegova bleščeča bela kupola in v nebo dvigajoči se zlato koničasto stopničasti vrh, je viden z vseh strani katmandujske kotline.

Na vsaki strani stupe je par oči – zmožnost božanstva, da vidi svet z vseh perspektiv. Krivulja, ki spominja na nos je nepalsko število ena – ki simbolično pomeni enotnost in obstoj le ene prave poti do razsvetljenstva, to je pot učitelja Bude. Nad očmi je še eno oko – tretje oko, sposobnost gledanja v notranjost duše in Budina modrost.

Odpravili smo se še v mali Tibet do Boudhanath – največje stupe v Nepalu. Stupa je simbolično povezana z mnogimi števili. Devet ravni Boudhanath predstavljajo mitološko goro Mt. Meru, (Sveto goro v hindujski in budistični religiji. Predstavlja središče psihičnega, abstraktnega in spiritualnega kozmosa. Visoka naj bi bila preko milijon kilometrov in je bivališče bogov). Sama stupa je razdeljena na pet elementov. Tri ploščadi, ki se z višino manjšajo predstavljajo zemljo. Kupola, ki stoji na vrhnji ploščadi predstavlja vodo. Nad Budinimi očmi stoji stolp, piramidaste oblike, ki predstavlja ogenj. Sestavljen je iz 13 stopnic, ki simbolizira pot do razsvetljenja. Na vrhu je plapolajoči baldahin, ki je utelešenje zraka in na koncu koničasti vrh stupe, ki predstavlja kovino.

Ob vznožju stupe so molilni mlinčki na katere so vklesane mantre Om Mani Padme Hum, katerega točen prevod ne obstaja. Zastavice petih barv, ki zopet predstavljajo 5 elementov (zemljo, ogenj, zrak, vodo in kovino) plapolajo okoli stupe in molitve, ki so zapisane na njih nosi veter do neba.

Za zaključek našega potepanja po Nepalu smo se ustavili še v Pashupatinath, ki je sveti hindujski tempelj, ležeč na bregovih reke Baghmati. Pashupatinat v katerega je mogoče vstopiti skozi štiri, s srebrom okrašena glavna vrata. Strehe templja so pozlačene, pročelja stavb pa okrašena z umetelnimi lesenimi rezbarijami. Na zahodni strani je ogromna skulptura bika, izklesana iz črnega kamna, ki predstavlja jezdno žival boga Šive in daje templju posebno lepoto in karizmo.

Ob templju teče reka Baghmati, sveta reka, saj se izliva v še bolj sveto reko Ganges. Vsak hindujec si želi biti pokopan v eni od svetih rek. S smrtjo ljudi, katerih trupla po smrti zažgejo in pepel posipajo po sveti reki, se namreč po njihovem ne prekine krogotok življenja, temveč se človekova duša osvobodi in se ponovno rodi v drugem bitju. Živi pa si s kopanjem v sveti reki umijejo svoje grehe in očistijo slabo karmo. V reki Bagmati se kopajo, perejo perilo, umazano posodo, lovijo ribe, otroci se igrajo, v reki umivajo mrtvece in njihov pepel odlagajo vanjo. Nabrežje reke je prostor za molitve in meditacije.

Pashupatinathi je tudi dom številnimi sadujem, puščavnikom, spiritualnim meditatorjem, ki jim predstavljata bistvo življenja meditacija in droga. Saduji so hindujske svete osebe, običajno moški, ki zapustijo svojo skupnost z namenom, da postanejo asketi.

23. dan: In the Air

  Dominik in Vesna: Gin-tonic please... Stevard: Good morning

Ko sem prišla na letališče... sem bila mnenja, da ne bom šla nikoli več nazaj... Mnenje po spanju v topli postelji pa je... z veseljem bi se vrnila :-)

-V-