torek, junij 02, 2009

24-urni pohod po PPP v sliki in besedi...

Naša celotna pohodniška ekipa...


Prvi dan smo še z nasmehom grizl v hrib...


Na vrhu imeli že prvo umerjanje in povezovanje s sateliti, če smo na pravi poti... seveda smo po zaslugi izkušenih vodnikov bili na pravem mestu ob pravem času...


Takole pa so nas po prvem prehojenem dnevu čakale že postlane postelje... v katerih je bilo kupico presenečenj...


Po večerji pa je nas mladince že čakala prva preizkušnja sreče na tej poti... govorilo se je da so v srečkah katere smo žrebali razne kazni, kot naprimer tek do cerkve in nazaj... ampak na našo srečo smo zadeli samo nagrade kot so brisače, jagode in majice :-)
(za vse norčije, ki so nas seveda držale pokonci vse tri dne pa je poskrbela Mici)



Takšen je bil sprevod do postelje...


Spat smo se odpravili vsi skupaj, to pa zato, ker se je tam pravi žur šele začel... namreč postelje so postale med našo večerjo argonomsko oblikovane (v senu pod spalno vrečo, si lahko našel kolo od motorja, vile, polena, lopate, butarce... v spalnih vrečah pa smo imeli polno zelišč verjetno proti bolečinam v nogah, po tako dolgi hoji (predvsem koprive, bezeg, božje drevce...)


Jaaaa, tud mraz je blo... ob 6h zjutraj...


Ampak je blo dovolj energije za zganjat neumnosti...


Tud na poti po 10ih urah hoje smo mel še energijo za žur...


Predzadnji dosežen vrh na pohodu je bil Tošč...


Takole nasmejani pa smo bili mladinci na zadnjem vrhu (Grmada) na naši poti...


In na ciljni ravnini nas je takole pričakal naš support team in nas vsakega posebej požegnal...


Mene so celo okronali...


Šef (naš bogec) pa si je zaslužil celo prevoz po praprotnati poti posuti z rumenimi cvetovi...


Postregli so nas z aperitivom... na roštilju so se že vrtele pleskavice in klobasice... pivo je bilo ohlajeno... presenečenj pa še kr ne konec...


In na koncu so nas mladince, starešine krstili (kaznovali :-)), ker smo pridno sledili vodnikom na celotni poti in s tem malce pomečkali travo, motili srnjad... ter si s tem prislužili planinsko ime... TROBENTICA - hmmm ne vem zakaj... mogoče, ker sm skos neki ugovarjala :-)


Kljub kamenju, koprivam in trnjem v gojzarjih smo brez težav vsi dokončali pot...


Kar pa nam seveda ne bi uspelo brez odličnega support team-a... ki je hkrati poskrbel za naše udobno počutje in vse norčije, ki so nas držale pokonci vse tri dni... in predvsem za prečudovito ganljiv zaključek...


Šele sedaj se zavedam da živim v velemestu :-) in kako je Polhov Gradec lahko velik... na celotni poti smo prehodili 48km ter naredili 3100m višinske razlike navzgor in 3000m višinske razlike navzdol...

Več naših norčij pa najdeš tukaj...



-V-

Ni komentarjev: