Bilo je nekoč... v Mehiki...

Glede na to... da v zadnjem času nisem nikamor odvandrala in bom odvandrala šele v petek in bi v vsem tem času bil moj blog prazen, bo najboljš, da vam povem kako je bilo, nekoč... pred štirimi meseci... v Mehiki...

Pot do tja je bla kr dolga...

Vedla sem, da bi šla nekam daleč... pa nisem vedla kam... 3 mesece pred datumom odhoda, sem redno spremljala Travel Channel, prelistala vse stare Horizonte (popotniška revija) da vidim, kateri del sveta me bo najbolj pritegnil... pa cene letalskih kart... pa spraševala vse mogoče ljudi za razne dežele kako je tam... no pa sem se počasi odločila za Mehiko... potem pa v akcijo za najugodnejšo letalsko karto... tavaš od ene agencije do druge... no pa sm ugotovila, da sm že mal pozna in da bo kr problem dobit ugodno karto...

Imava karto v rokah... jupi...

Na to pestro vandranje sva šla skupaj z Dominikom... izgledalo pa je nekako takole...

O tem, kako je zgledalo na letališčih v transferjih bi lahko napisala 2 strani... samo bi se mogoče začelo komu že spat ko bi to bral... tko da bom bl na kratko opisala to dolgo pot...

Poštartala sva kr v Polhovem Gradcu... in to že ob 4h zjutri... prijazna Damjan in Beno sta naju natrpala v avto in smo se odpelal proti Trstu... v Trstu sva se usedla na najino prvo letalo... dobila zajtrk, ki je bil začuda dober... in že pristala v Munchenu... od tam naprej sva letela v Washington, kar se sliši dobro... ma je blo kr precej težav pridt do letala... enih 5x te mal pregledajo... potem ti delajo težavo z stvarmi ki so tekoče in jih moraš dat v posebno polivnil vrečko... še danes mi ni čist jasno kaj spada vanjo in kaj ne... k mi tud oni niso lih jasno znal razložit kaj hočjo od mene... in potem še miljaužnt vprašanj kot npr. kdo ti je pakiral prtljago, si še kej na WC v transferju, kje si mel ta čas prtljago, si komu posodil GSM... vse to je blo tko hitr da itak ne vem kaj sem odgovorila... no pa nama je počas tud do letala ratal pridt... je bil full velik, kar se že spodobi za 9 ur vožnje... 9 nas je sedel v vrsti, pa vsak je mel svojo TV in še vsaj enih 10 filmov... hrana je bla zanič... kot vedno... spal se je pa kr vredu... no in spet pristanek... Washington... zelo zanimivo je pridt v Ameriko... čeprav jest si tega ne želim več... te obravnavajo kokr v zaporu samo še slikajo te ne v oranžnem pajacu in številko... te pa slikajo v obraz in še prstne odtise jim podariš... ko so naju spustil tukej mim sva laufala po najino prtljago in sva jo preložila iz enega tekočega traku na drugega... zakaj je to dobro tud ne vem... pa dobr... in spet na letalu... počasi se že mal naveličaš... protokola si že vajen se mirno vsedeš in še preden se vsi potniki prišli na letalo so ble moje učke že zalimane... opa... pa pride stevardesa... in presenečenje... sva sedela na sedežu zraven zasilnih vrat pa naju je mal presenetla... no sej nas je blo 6... smo mogl soglašat s tem, da bomo pomagal v primeru nesreče ostalim potnikom... je blo full velik prostora za noge... tako da... just say yes... in že smo pristali v Mexico City-ju... tukaj pa spet nestrpno čakanje prtljage... spet presenečenje... sva kompletna... nič nama niso zgubil... jupi...

Mexico City... pokličeva hostel... in že so naju prši iskat na letališče... fensijada a... no ja res da niso bli luksuzni ameriški terenci... sam je pa vseen fajn k si vs zgublen da se sam vsedeš in te dostavjo do postelje... na poti do hostla smo se pelal tudi čez četrt, kjer si lahko ugodno izbereš mladenko 16ih let in nekatere od njih ti gratis podarijo tudi AIDS... hostel sva mela v centru mesta s teraso v petem nadstropju in pogledom na Catedralo Metropolitana in na podobno teraso hotela Holiday Inn... kaj si sploh še lahko želiš lepšega... vrževa velikanske ruzake v sobo... povprašava kje bi lahko dobila kaj za pojest in že se je začelo raziskovanje... našla sva en mejčken pajzl... k so mel kr neki različne hrane... zagledala sva se v hot doge... po 30ih urah pokonci nama ni blo da bi še kej velik iskala... vzela hot dog in šla... in seveda... spicy Mexico... je bla hrenovka kr mal pikantna sam je bla dobra... njami... gremo spat...

Drugi dan je bil še posebej zanimiv... v hostlu sva imela organiziran izlet v antropološki muzej, zato sva se prej hitr zmuzlna še na zajtrk hitr pojedla medtem spoznala tud dva slovenca in že pridno čakala vodiča... bla sva mal zgodna in sm jest vidla računalnik in sm šla koj prevert če je kaj novega... in glej ga zlomka... ravno takrat sm dobla nečaka... najprej mi ni blo nič jasn... mobitel mi ni hotu delat... kaj zdej... sva z Dominikom hitr zamenjala SIM kartice in že kličem... najprej novopečenga očita, a je to joke al je res al kako... pa je blo kr res... pa mi je kr sape zmanjkal... pol pokličem še novo pečeno babico k pa tud ni še čist dojela zakaj se gre... no pa dobr... vsi zdravi vsi srečni...
Pejmo naprej... sva šla v antropološki muzej... mene zgodovina ni nikol kej preveč zanimala, vodič je pa kr velik zgodbic povedu... tko da mi je blo kr mal dolgčas... čeprav kamnčki so bli pa full zanimivi... bla sva tud v živalskem vrtu... k je res noro dobr... majo živlce full velik prostora, med papige te pa kr v kletko spustijo...
Spoznala sva tudi metro... za prevozna sredstva sva itak fenomena, jih takoj osvojiva... Kos prav temu 1000 folka dol in 1000 folka gor... res je noro... pa da ne omenjam sobot... k gre pol Mehike na tržnco...
Med turo po mestu z vodičem in vseh pomembnih stavbah o katerih je govoril neskončno dolgo nam je pokazal tudi ulico z Internacional food... kaj to pomen... Dominiku so se kr učke zasvetle... ja na njej je bil McDonald's pa Burger King pa Don Donat's...
S polnim trebuščkom sva odvandrala naprej... v Xochimilco... na plavajoče vrtove... to so uni pisani čolnički z raznimi imeni (se jih vidi v vseh mehiških nadaljevankah)...
V Mehiki je poleg bikoborb pomemben še en šport... Wrestling... milsm, da celo bolj... namreč ko so pomembni dvoboji so vsi pred TV... 15 let nazaj so mi starši prepovedal gledat TV zato ker sem hotla non stop gledat pretepače... ha presenečenje... tukaj so imeli organiziran ogled Wrestlinga... seveda da sva šla... ni več tako kot je blo včasih, al sm bla pa jest še bl mejhna pa sem drugač vidla ampak je vseen fajn vidt v živo kako to zgleda...
V Mexu kot mu jest po novem pravim sva seveda obdelala tud dva nogometna stadiona... Estadio Azteca, ta je bil kr velik... in pa še meni ljubši stadion za bikoborbe Plaza Monumental de Toros Mexico... na katerem sva mela spet več sreče kot pameti, ker so ravno ta dan imeli bikoborbe in glej ga zlomka sva šla pogledat kako te bikci zgledajo...
Obiskala sva tudi mestece Teotihuacan... kdo bi si mislil, da je Mehika dežela z ogromno piramidami... pa ne samo to, ima tudi drugo(piramida sonca) in tretjo(piramida lune) največjo na svetu in največjo po volumnu... sveda sva splezala na obe...

Ko sva zapustila to ogromno mesto, sva začela resno raziskovat deželo... šla sva v Taxco... mesto srebra... šla sva tudi v en del rudnika, ki je še odprt za turiste, drugače pa srebro lahko kupiš na vsakem vogalu in vsaka tretrja trgovina ne prodaja srebra... je pa tudi mesto Volkswagnov... k da so novi, čeprav so modeli stari 40 let...



Od tukej sva hotla it naprej v Oaxaco... no pa ni šlo, ravno takrat so zaradi demonstracij, ki so sicer trajale že pol leta prenehali vozit avtobusi... tko da sva šla naprej v Palenque... jungla... ko stopiš iz sobe ti nad glavo skačejo opice... piramide... noro lepa narava... Aqua Azul... nori slapovi... Mizol Ha... ogromen slap pod katerim lahko hodiš...




Iz jungle v hribe... San Cristobal de las Casas, luštno majhno mestece na 2200 metrih... vidiš velik indijančkov... pa ogromno cerkvic... šla sva tud na Canon del Sumidero... naložil so naju v eno mal večjo banjico z Yamaho 115... v dveh urah smo prevozil 70km... med tem vidl opice, razne ptičke, pa velik svinjarije, ena izmed sten naj bi bla visoka 1000m, mela sva pa full srečo in sva vidla celo krokodila...

Naj povem še to, da sva bila v teh krajih v času 1. novembra... ta dan ima tudi tukaj takšen pomen, vendar ga obravnavajo popolnoma drugače... nekako ga združijo z Halloweenom in je vse skupaj ena velika zabava ki traja skoraj cel teden... v vseh cerkvah postavijo posebne oltarje posvečene mrtvim ki jih okrasijo z nekimi rumenimi rožami in živo pisanimi papirčki... k temu oltarju ljudje darujejo od hrane do pijače... katero potem zadnji dan vsi skupaj pojejo in popijejo...

Isla Mujeres... sanjski otok vsakega dopustnika... tukej sva si prvoščla mal poležavanja na kilometrskih peščenih plažah z belo mivko ob turkiznem morju... najbolj so naju impresioniral lokalčki na plažah z visečimi mrežami in gugalnicami... bla sva pa tud mal aktivna... šla sva na snorklanje... to pomeni da te odpeljejo s čolnom sred morja... ti dajo masko in plavutke in te vržejo v vodo... še predno se zaveš zakaj se gre že plavaš med ogromnimi pisanimi ribami... med njimi tudi Barakude... vidla sva tud korale... no med drugim sva tukaj držala v rokah tudi živega morskega psa v morju... velik je bil 1,5m pa mel je 35kg... menda je bil malo omamljen.. je bil luštn... pa kr velike zobke je imel...
S tem sva tudi zapustila Party Island in odšla v mesto bogatih... Cancun... vse je 5x dražje... tud kos pizze... mesto je bistveno drugačen od ostalih... so ogromni hotelski kompleksi... ogromne trgovine (veleblagovnice)... pa res sami hudi avtomobili (če nimaš Hammerja nisi nič naredu)...




S tem sva nekako tudi zaklučla najino 3 tedensko vandranje po Mehiki...