...use your imagination...
KAKO SO VOTLIČANI PRIŠLI DO SVOJEGA OKNA IN ZAKAJ DOLČANI NE VIDIJO NA MORJE...
To je bilo še v tistih časih, ko sta Kristus in Sveti Peter hodila po svetu. tako gresta en dan dol po deželi in se ustavita tam prek Čavna nekje. Se usedeta v hlad k eni vodi, da si malo oddahneta, in se pomenavata. "Ta gora," pravi Kristus in pokaže z roko na Čaven, "sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom..." Hudič pa je zmerom naskrivama hodil odzad in lovil na uho, kaj se menita. In je slišal tudi to... In on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlate stebre! In res... Si naredi dve oprtnici - eno iz drata, drugo iz cvirna, si Čaven oprta, in kakor nanaglama vstane, da se mu ta dratena oprtnica utrže, hudič da se spotakne in s tako silo trcne kje v votliško reber, da v skalo z rogom zvrta luknjo. Še danes se tam na strešnicah pozna v kamnu hudičeva stopnja, s tako močjo se je z nogo uprl v tla, ko je tel vzdignit breme. In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes. Pod večer nam dela senco in zaradi njega Dolčani ne vidijo na morje.
Mogočno naravno okno, imenovano Luknja ali Otlica, odpira nenavaden pogled na Vipavsko dolino; po njem je dobila ime vas Otlica. Okno pokončne lečaste oblike je visoko okoli 10 m, široko pa do 6 m. Kakšnih 20 m pod njim je podobno oblikovano a veliko manjše okno. Okni sta nastali v svetlosivem zgornjejurskem apnencu ob istem močnem tektonskem prelomu, ki je pomenil za dobro osnovo za lažje in hitrejše preperevanje kamnine. Podrobnejši pregled apnenca razkrije veliko fosilnih trdoživnjakov in koral.
-V-