V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamoklozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrb, oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljestvih podzemskih. Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu.(Ivan Cankar, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega. Književni jug, 1918, 175)
Ni se mi še zgodilo, da bi izgubila voljo do potepanja... in tudi nasmeh na obrazu je redek... del mojega srčka je ostal prazen... pa vseeno se bom potrudla in odkrivala svet tudi zanjo...
-V-
-V-
