Se sprašuješ zakaj, jah v bistvu tud jest ne vem... vasica je nekje bogu za hrbtom... stran od civilizacije... v hribih... med hlevi in kravami... zimske temperature do -25 stopinj in sneg do maja... in nahaja se v Italiji... dežela ki mi ni najbolj pri srcu...
Livigno... je alpska vasica in spada v provinco Sondrio, regija Lombardija. Leži na nadmorski višini 1816 m. Pred letom 1970 je bila to kmetijska vas. Sedaj pa se živi predvsem od turizma; pozimi smučanje, poleti kolesarjenje in pa od tega da je celotna vasica brezcarinska cona. Zaradi tega je za vikende vas polna turistov, ki se naslajajo ob poceni parfumih, sončnih očalih in izredno poceni alkoholnih pijačah...
Mi pa vsako leto hodimo tja uganjat norčije na snegu...
Barbara je brez težav zbrala pogum, stopila na tekoči trak in se spustila s šlaufom v dolino...
Art in Ice... vsako leto se tukaj odvija razstava ledenih skulptur...
Jaz, Livigno in moja Južna Amerika...
In ker te sneg in mraz pošteno izčrpata, je dobro zaužit, kako energetsko bombo... takole sta nam Dominik kot pomočnik in Aleš kot glavni kuhar pripravljala super odlične palačinke... njami...
...takole nam je dobro jutro prišel zaželet sosedov švrko...
...mejčken smo se tud posončl...
...medtem ko smo se nekateri nastavljali sončnim žarkom... so eni tud mal smučal...
...in še sanke, malo adrenalina...
Nekateri se verjetno sprašujete, da sigurno še kakšna fotografija manjka... mogoče katera iz Bivia... žal mora nakj ostati skrito samo za nas...
...nismo vsi.. nas je pa veliko...
In še to... se opravičujem, ker je post nastal skoraj z enomesečno zamudo... nekako vedno ko sem se lotila pisanja so mi misli odjadrale v Livigno, daleč od naših norčij, ki so se zgodile, ampak po želji biti tam... mogoče si res najdem službo v Livignu... Zakaj? Ne vem. Mogoče zaradi snega... sončka in zvezdic, ki se jih skoraj lahko dotakneš... svežega zraka... prijaznih kravic, odličnega sirčka in še boljše mortadele... mogoče zaradi prelitega Mela Verde-ja ali pa prijaznih, simpatičnih kelnarjev v Biviu...
Poljub V
Barbara je brez težav zbrala pogum, stopila na tekoči trak in se spustila s šlaufom v dolino...
Jaz, Livigno in moja Južna Amerika...
In ker te sneg in mraz pošteno izčrpata, je dobro zaužit, kako energetsko bombo... takole sta nam Dominik kot pomočnik in Aleš kot glavni kuhar pripravljala super odlične palačinke... njami...
...takole nam je dobro jutro prišel zaželet sosedov švrko...
...mejčken smo se tud posončl...
...medtem ko smo se nekateri nastavljali sončnim žarkom... so eni tud mal smučal...
...in še sanke, malo adrenalina...
...nismo vsi.. nas je pa veliko...