Vandrouček na dopustu... Gardsko jezero...

Gardsko jezero, je največje jezero v Italiji in je ledeniškega nastanka. Nahaja se v severni Italiji, približno na polovici med Benetkami in Milanom...

Za en teden sem se preselila v čudovito mestece ob Gardskem jezeru, Riva del Garda... pa verjetno bi se lahko za vedno... kljub vročini...

Riva del Garda se nahaja v severo-zahodnem kotu Gardskega jezera na 70m.n.v. obdana z visokimi gorami...


Naša rezidenca...
Iz centra je bila oddaljnea kak kilometer, kar je bilo super, saj je bila obdana z oljčnimi nasadi ter vinogradi in je s tem vsaj za stopinjo ohladilo ozračje...

Luksuz... ni nam bilo hudega...

Dopustovanje tukaj pa je primerno tako za lenarjenje, kot za ekstremne športnike... na Rivo greš pokazat svojo super novo srajčko od Armanija... kolesarske poti so super urejene od poti ob jezeru, do ekstremnih hribolazcev... tudi peš se da povzpeti na kak hrib... Arco, je še posebej znan po plezalnih stenah in super založenih alpinističnih trgovinah... v Torbole pa zavijejo surferji... Kite-rji, pa se bolje počutijo bolj na jugu, kjer so večji valovi...

Trento...


Če kdo ne ve... takole se prakira kolo...


Izlet v Malcesine z ladjo in kolesi...


Castello Scaligero...


Hmmm... kam pa je ušla nevesta...


Upsss... dovolj ga bo...

Mestece Limone...


...kjer rastejo Limone...


...kam pa zdej...


...ooo look it's a church...


Takole pa sva pomagala pri večerji...
...mmmm...
...palačinke, nutela in banane...


Brez kolesa nimaš tukaj kej delat... in če misliš, da je tvoje kolo najdražje na svetu... in se bojiš zanj, da ti ga ne bi kdo ukradel... se ni za bat... zraven jih je parkiranih sigurno še 5, ki so 5x dražji in odklenjeni...


Moj najljubši fotomodel...


Castello di Drena

...z vetrom v laseh...


...in ko sonček zaide za zlato obzorje...


...je nujno treba it na Rivo in si v prvi vrsti privoščit Aperol Spritz...

-V-

Kruhek...

Ta je pa tko lep, da si zasluži biti objavljen...
...pa še z logotom...

-V-

Velika Baba, Krnsko jezero, Mali Šmohor

Vsakič ko se odpravim kam v hribe se zjutraj vprašam, kaj mi je treba tega in vsakemu koraku na vzgor tudi sledi isto vprašanje,...

A ni lepš spat do 10h, se počasi zbudit... pojest zajtrk... it mal na sonček.... in razmišljat kako bi čez par urc obračal čevape na roštilju in srkal pivo...

No pa sem se zdej odločla it v hribe kr za cel vikend... in v soboto sem vstala že ob 5h zjutraj in preživela... ampak kljub temu, da je vedno 100 in 1; zakaj mi je treba tega... je na vrhu vedno lepo... in sem vesela da sem prlezla na vrh in sem ponosna nase...

Pogled na naš prvi cilj...

Velika Baba (2016 m) je najvišji vrh vzhodnega grebena nad dolino Lepene. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico je lep pogled na Krn in Krnsko jezero, tudi najvišji vrhovi Julijskih Alp ne manjkajo.

Na vrhu Velike Babe... v ozadju Krnsko jezero...


Svizci zgleda delajo še po socialističnem delavniku od 6h do 14h... sej veste, čokolade pa to... ker se je ravno ob 14h prikazal iz luknje...

Dom pri Krnskih jezerih (1385 m) se nahaja nad Dupeljskim jezerom. Zaradi lahkega dostopa je dom pri Krnskih jezeri med najbolje obiskanimi slovenskimi planinskimi postojankami. Pri domu, ki ima tudi zimsko sobo ni lepega razgleda saj ga ovira gozd. Večina obiskovalcev pa izlet podaljša do 15 minut oddaljenega Krnskega jezera kjer se odpre zelo lep razgled.

Sicer luštna koča... pa sobe in postelje so simpatične... udobne... žal pa je postrežba rahlo neprijazna... pa tud Kranjska klobasa oziroma polovička brez kakršnega koli dodatka, niti kruha, ki stane 4EUR je malce precenjena...

Krnsko jezero (1391 m) je največje slovensko visokogorsko jezero. Dolgo je 300m, široko 150m in skoraj 18m globoko. Od jezera je lep pogled proti Krnu in njegovim sosednjim vrhovom. Kopanje v jezeru je prepovedano zaradi ohranjanja ekosistema jezera, ki je že zelo ogrožen zaradi umetno naseljenih rib.

Krnsko jezero v mraku, ter Krn v ozadju in odsevu...


Požeruhi v Krnskem jezeru...


Vaški posebnež na poti do jezera...

Mali Šmohor (1939 m) je razgleden vrh, ki se nahaja jugovzhodno od Krnskega jezera. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico je lep razgled na bližnje vrhove kot so Veliki Šmohor, Vrh nad Peski, Batognico, Krn, greben Krnčice, Lemež, Veliko Babo ter na ostale vrhove južno in zahodno od Triglava. Na Šmohorju pa smo opazili številne rove in ostale ostanke iz 1. svetovne vojne (ostanki eksplozivnih teles, lopate itd.).

Ena izmed Kavern... ter dva še vedno vztrajna vojščaka...


Od enajstih udeležencev pohoda smo imeli trije ure z višinomeri, trije pa Garmine... seveda je bilo največ dela s sinhronizacijo višin...


Na vrhu Malega Šmohorja...

V dolino smo se imeli še čast odsmučat...

Planika...

Encijan...


Višinomer snega na sedlu pred Domom na Krnskem jezeru...
Letos aprila je pokazal 340 cm...

-V-

24-urni pohod po PPP v sliki in besedi...

Naša celotna pohodniška ekipa...


Prvi dan smo še z nasmehom grizl v hrib...


Na vrhu imeli že prvo umerjanje in povezovanje s sateliti, če smo na pravi poti... seveda smo po zaslugi izkušenih vodnikov bili na pravem mestu ob pravem času...


Takole pa so nas po prvem prehojenem dnevu čakale že postlane postelje... v katerih je bilo kupico presenečenj...


Po večerji pa je nas mladince že čakala prva preizkušnja sreče na tej poti... govorilo se je da so v srečkah katere smo žrebali razne kazni, kot naprimer tek do cerkve in nazaj... ampak na našo srečo smo zadeli samo nagrade kot so brisače, jagode in majice :-)
(za vse norčije, ki so nas seveda držale pokonci vse tri dne pa je poskrbela Mici)


Takšen je bil sprevod do postelje...


Spat smo se odpravili vsi skupaj, to pa zato, ker se je tam pravi žur šele začel... namreč postelje so postale med našo večerjo argonomsko oblikovane (v senu pod spalno vrečo, si lahko našel kolo od motorja, vile, polena, lopate, butarce... v spalnih vrečah pa smo imeli polno zelišč verjetno proti bolečinam v nogah, po tako dolgi hoji (predvsem koprive, bezeg, božje drevce...)


Jaaaa, tud mraz je blo... ob 6h zjutraj...


Ampak je blo dovolj energije za zganjat neumnosti...


Tud na poti po 10ih urah hoje smo mel še energijo za žur...


Predzadnji dosežen vrh na pohodu je bil Tošč...


Takole nasmejani pa smo bili mladinci na zadnjem vrhu (Grmada) na naši poti...


In na ciljni ravnini nas je takole pričakal naš support team in nas vsakega posebej požegnal...


Mene so celo okronali...


Šef (naš bogec) pa si je zaslužil celo prevoz po praprotnati poti posuti z rumenimi cvetovi...


Postregli so nas z aperitivom... na roštilju so se že vrtele pleskavice in klobasice... pivo je bilo ohlajeno... presenečenj pa še kr ne konec...


In na koncu so nas mladince, starešine krstili (kaznovali :-)), ker smo pridno sledili vodnikom na celotni poti in s tem malce pomečkali travo, motili srnjad... ter si s tem prislužili planinsko ime... TROBENTICA - hmmm ne vem zakaj... mogoče, ker sm skos neki ugovarjala :-)


Kljub kamenju, koprivam in trnjem v gojzarjih smo brez težav vsi dokončali pot...


Kar pa nam seveda ne bi uspelo brez odličnega support team-a... ki je hkrati poskrbel za naše udobno počutje in vse norčije, ki so nas držale pokonci vse tri dni... in predvsem za prečudovito ganljiv zaključek...

Šele sedaj se zavedam da živim v velemestu :-) in kako je Polhov Gradec lahko velik... na celotni poti smo prehodili 48km ter naredili 3100m višinske razlike navzgor in 3000m višinske razlike navzdol...

Več naših norčij pa najdeš tukaj...

-V-