Vzdih olajšanja...

Po devetih dneh s temperaturo nad 30 stopinj Celzija se čofotanje po Bohinjskem jezeru (naj bi imel 20 stopinj ob izlivu Savice, pa če jih je imel 15 stopinj je bilo veliko) še kako prileže...

Bohinjsko jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Jezerska gladina je na nadmorski višini 525 m. Jezero je dolgo 4350 m (najdaljša diagonala), največja širina (S-J) je 1250 m in najglobji del jezera je 45 m - površina jezera je 318 ha. Dolžina jezerske obale je 10.900 m. Jezero je ledeniško-tektonskega nastanka: prvotna kotanja je nastala z intenzivnim erozijskim delovanjem ledenika na površje. Ledenik je izdolbel dno in ga obdal s čelnimi morenami na vzhodnem delu jezera. Glavni pritok jezera je Savica, ki se v zahodnem delu jezerske kotanje prebija preko moren z balvani in se pri Ukancu izliva v jezero. Jezero je pretočno - iz jezera teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 m skupaj z leve strani pritekajočo Mostnico, ki priteka iz Voj, tvori reko Savo Bohinjko. Ob severnem robu jezera je več podvodnih kraških izvirov, najbolj je poznan kraški izvir Govic.
Višina jezera je bila še ob koncu zadnje ledene dobe višja za 16 m in je takrat jezero segalo do današnje Stare Fužine, kar nakazujejo tamkajšnje fosilne jezerske terase.

Bohinjsko jezero je bilo leta 1981 vključeno v območje Triglavskega narodnega parka. Lep pogled na jezero je z vrha pečin Mirnjaka.(1540m)

-V-

Živela v zmoti...

Do sobote sem mislila, da je Slovenija res zelo zelo majhna... in da jo lahko prevoziš v treh urah po dolgem in po čez brez kej... pa se je izkazalo drugače... Terme 3000... so v učku naše kokoške... in ta uček je od Maribora oddaljen še dobro urico... kar pomeni, da ko se koperčani odpravljajo v Moravske toplice, ni da bi šel na izlet za en dan... 1 ura do Ljubljane, 1,5 ure do Maribora in še 1,15 do Moravskih toplic... Pa le nismo tako zelo majhni...

-V-

Virnikov Grintovec

Kok je fajn, ko enkrat nism bla jest najbolj skurjena... no ja, neprespana...

Virnikov Grintavec, 1654 m, zahtevna označena pot

Pogled z vrha

Virnikov Grintovec je pomembna gora nad Jezerskim, saj je izrazit vrh na meji z Avstrijo, severozahodno nad Zgornjim Jezerskim.
Pot nanj je sicer markirana, ampak ne tako dobro kot mislijo domačini... že res da je markacija na vsakem tretjem drevesu, ko pa prideš do križišča, zginejo vse table in vse markacije... in potem...

Moja najboljša, najljubša vodnika... Mami in oči

Draga moja Maja... tud tvoj prstanček je dosegel vrh...

-V-

Pariz malo drugače...

Pariz brez zgodovine...

Hostel... po vseh prebranih komentarjih o njem... me je blo mejčken strah... pisalo je namreč, kot da je to v neki getovski četrti... no pa ko sva prišla tja je blo čist simpatično... motilo me je pa to, da možakar ki je delal za pultom ni bil ravno prijazen... ponavadi ti v hostlu, takoj porinejo zemljevid v roko naredijo križec kje je hostel in prva metro, bus postja in kako najhitreje do vseh znamenitosti, kje je prva trgovina s hrano... poleg tega je za možakarjevim hrbtom viselo nekih 17 A4 listov na katerih je pisalo kaj vse se ne sme počet v hostlu... med drugim... ne smeš niti hrane niti pijače nesti v sobo... no ampak v tolažbo sva si rekla... sej bova samo spala tukej... saj nič ne potrebujeva... no ja pa tudi s posteljo nisva imela ravno sreče... škripala je če si dihal... kaj šele če si se obrnil... pa dobro malo denarja malo muzike... to je hostel... pred hostlom pa... že res, da je bilo čez dan divje... pa da ti na 50ih metrih ponudijo miljaužnt enih stvarih k bi jih lahko kupil po zelo ugodni ceni... po 19h zvečer skoraj da ne srečaš več človeka...


Metro, RER... metro nekaj najboljšega, kar so lahko izumili... v pol ure prideš iz enega konca mesta na drugega, brez težav in še zelo poceni... metro je povezan tudi z vlakom, tako da lahko na isti postaji prestopiš na vlak za željeno destinacijio in ni potrebno po mestu iskati železniške postaje... pri čemer pa če si malo iznajdljiv in se narediš malo francoza lahko za ceno enega potujeta dva... in za ceno metroja potuješ z vlakom...



Mesto... že res, da Pariz velja za mogočno mesto... ampak vse to mu daje zgodovina in njene zgradbe... in že res, da so vse te mogočne zgodovinske zgradbe urejene do zadnje potankosti... če pa pogledaš malo drugam, odmakneš pogled od vseh teh lepot je mesto vse prej kot lepo... nisem še videla tako zelo umazanega mesta... vsak odvrže svoj papriček, kjer mu pač pade, seveda na tla... vse smrdi po urinu... bljak...

Ljudje... presenečenje... vsi so mi govorili, da naj se malo pripravim, ker ne znajo besedice angleško in jaz ne francosko... haha... karkoli se je bilo potrebno zmenit, sem se v angleščini in brez težav... očitno so napredovali in spoznali, da bo tudi njim lažje, če se naučijo kako besedico angleško... tisti, ki se vozijo z metroji so zelo prijazni, vedno se umaknejo ko je to potrebno ni preprivanja... po glavnih ulicah pa je malo druagče... tudi če že visiš na nekomu ki se je zaletel vate, ga moraš prosit da se ustavi in te izpusti... najbolj pa me moti, da ti na vsakem koraku nekdo poizkuša nekaj prodati (eden pahljačo, drugi dežnik, spet tretji zapestnico, po zelo ugodni ceni, ker si njegov prijatelj...)...

Hrana in pijača... hmmm... naj bi se v franciji dobro jedlo... ampak za to dobro hrano, je treba tudi pošteno odrpeti denarnico... za primerjavo... pizza (v velikosti slovenske male pizze) v Parizu stane od 12 do 16 eur... in malo pivo 2,5 dcl stane 8,5 eur... pri tem pa moraš biti vedno pozoren kam se vsedeš, ker je lahko še za kak euro dražje, če imaš pogled na mestne, prometne ulice... zato je za backpackerje fastfood (McDonald's) zakon... je cena enaka kot pri nas...

WC... čistoča ni njihova vrlina... daleč od tega... to je predvsem opazit na WCjih... po gostilnah, restavracijah, javnih zgradbah... me je pa presenetilo javno stranišče, ki je stalo 1 euro... mogla sem ga videt in ni mi žal... notri diši... WC papir lahko izbiraš med vsemi mogočimi barvami, lahko tudi s SUDOKUjem... in predno vstopiš vanj, ga neka prijazna gospa pred tvojimi očmi dezinificira... lovely...

Poročna obleka... vse svetovno znane igralke, če ne grejo v Pariz po svojo poročno opravo niso nič naredile... zdej vem zakaj... trgovine s poročnimi oblekami so na vsakem tretjem koraku... modelov miljaužnt različnih, cene pa se presenetljivo gibljejo od 20 do 150 eur... ja je slišat smešno, glede na to, da pri nas stane izposoja poročne obleke nekih 400 eur... seveda ni težko najdit trgovine kjer obleke stanejo tudi do 5000 eur... je bila pa marsiketara od tistih do 150 eur, lepša od teh nenormalno dragih...



-V-

Pariz

Pariz ima to moč, da lahko celo iz najbolj izkušenih popotnikov naredi popolne začetnike. Treba se je samo sprehoditi po Boulevard St-Germain in nenadoma zaprepaden ugotoviš, da je lokal, kjer si pravkar jedel, dejansko zaplejiva past za turiste in da nujno potrebujete nove čevlje. Pariz ima nekako v oblasti celo same meščane im meščanke. Hitro se zgodi, da se zapletejo v prerekanje, katero slaščičarno je treba nujno obiskati, katera restavracija je najboljša in kateri izmed modnih oblikovalcev ima letos najelegantnejšo kolekcijo. Vendar ko mesto spoznate nekoliko bolje, ugotovite, da Pariz upravično uživa svoj sloves.

VREDNO OGLEDA

St-Germain in Montapransse sta bila včasih sinonim za literarno in umetniško skupnost v Parizu. Številne kavarne in pivnice, znane po tem, da so jih nekdaj obiskovali znani umetniki in glasbeniki, še vedno obstajajo, prav tako nekatere stare in nove knjigarne, umetniške galerije in džezovski lokali, zlasti na območju St-Germaina. St-Germain-des-Pres je arhitekurna znamenitost in najstarejša romanska cerkev v Parizu.

Quartier Latin Je tako nekdanje kot sedanje središče študentskega življenja in edem izmed najbolj tradicionalnih delov Pariza. Ime izhaja iz dejstva, da so tukajšnja predavanja v srednjem veku potekala v latinščini.

Ile de la Cite in ile St-Louis imata zelo različni zgodovini: prvi je nekakšen rojstni kraj Pariza iz leta 53 pr.n.št., ko so tja prišli Rimljani, Ile St-Louis pa predstavlja gradbeni projekt iz 17. stoletja (Pont Neuf, Conciergerie, Sainte-Chapelle, Notre-Dame in Marche aux Fleurs)

Louvre in Palais-Royal sta spomin na večstoletno vladavino kraljev v Franciji.

Are you warm, are you real, Mona Lisa or just a cold and lonely, lovely work of art?

Chatelet in Les Halles spadata med tiste dele Pariza, ki kljub temeljiti modernizaciji še vedno spominjajo na nekdanje čase, k čemur največ pripomorejo ozke ulice in drevoredi.



Elizejske poljane (Champs-Elysees) so znane po svoji imenitnosti in eleganci. Slavolok zmage (Arc de Triomphe) na eni strani in Place de la Concorde na drugi strani sta kot veličastni platnici široke Avenue des Champs-Elysees. Na obeh straneh zgornjega dela so kinodvorane, restavracije s hitro prehrano, agencije letalskih družb in veleblagovnice, medtem ko v spodnjem delu kraljujejo vrtovi in gledališča z dolgo zgodovino.




































Eifflov stolp in Les Invalides sta na drugi strani rekle, v uglajenem sedmem okrožju. Eifflov stolp (Tour Eiffel) stoji na robu že prej obstoječega parka Champs de Mars. Hotel des Invalides na vzhodu je morda najbolj znan po tem, da pod njegovo veličastno kupolo hranijo Napoleonove posmrtne ostanke.

























































Območje Grands Boulevards na desnem bregu je postalo zelo modno v 19. stoletju. Široke ulice od Madeleine pa vse do Bastille obdajajo razkošno Opera Garnier, bogati Place Vendome, velike veleblagovnice, številne kavarne, galerije in trgovine modnih oblikovalcev, Vistem okrožju, ob robu Grands Boulevards, v smeri od severa proti jugu stojijo privlačni pokriti prehodi in galerijo, ki so jih v 19. stoletju zgradili zato, da bi zaščitili nakupovalce pred vremenskimi vplivi.




Montmartre v severnem delu mesta ima svojevrsten šarm in daje občutek, kot bi bili v vasici na griču. Na vrhu se dviga bleščeča bazilika Sacre-Coeur, izpred katere se odpirajo čudoviti pogledi na mesto. Ob vznoćju je okrožje rdečih luči Pigalle z lokali dvomljivega slovesa, kinodvoranami in razvpitim Moulin Rougeom.

Veličastni Moulin Rouge... po ulici naprej pa veleslavna RED street...

Zahodno od mesta so zgradili La Defense, zelo moderno poslovno in bivalno središče, katerega začitni znak je Grande Arche de la Defense, ogromen obok, ki se postavlja ob bok Arc de Triomphe in Arc de Triomphe du Carrousel v Louvru.

Sanje vsakega malčka pa je seveda obisk Disneylanda, kjer se tudi marsikateri odrasel najde v vlogi kakšnega risanega junaka.

Moji najljubši junaki še danes...

Versajska palača (Château de Versailles) je še danes najbolj trajen spomenik absolutistične vladavine Ludvika XIV.


Gradnja je bila Ludvikova velika strast, imel pa je tudi neprijetne spomine na Pariz iz časa državljanske vojne v njegovem otroštvu. Zato je dal svojo najveličastnejšo palačo zgraditi v Versaillesu zunaj Pariza.

Prvotno je bila lovski dvorec, med 1670 in 1700 pa so jo spremenili tako, da so dodali dve krili, ki ju je oblikoval Mansart, in uredili ogromne simetrične vrtove, ki jih je oblikoval Andre le Notre. Charles le Brun je oblikoval notranjost z veliko pozlate, stekla in številnimi tapiserijami ali stenskimi preprogami. Tapiserije so pogosto izdelovale subvencionirane manufakture, na primer slavna manufaktura tapiserij gobelins. Slike so poveličevale Ludvikove vojaške uspehe v vojnah z Nizozemsko in njegove dosežke v Franciji. Vsepovsod si bile navzoče podobe sonca - Ludvikovega osebnega simbola.

Šport... moj zvesti spremljevalec...

Roland Garros ali oranžno prekletstvo. To ime je dobil zaradi porazov večine teniških legend. Trenutno se to prekletstvo dogaja švicarju Rogerju Federerju, ki je osvojil vse teniške lovorike v Parizu pa mu življenje greni mladi španski as Rafael Nadal, ki ga je dvakrat zaporedoma premagal v finalu. Zanimivo pa je da je španec trikrat nastopil na turnirju in prav tolikokrat domov odnesel najbolj željeni pokal.
Zaenkrat še največja legenda tenisa Pete Sampras prav tako ni bil nikoli blizu zmagi, in tudi njegova rojaka John McEnroe in Arthur Ashe ter še mnoge druge ase je zaustavil prav Roland Garros. Zaradi tega pa je Andre Agasi zapisan z zlatimi črkami v svetovnem tenisu saj je leta 1999 osvojil OP pariza in tako postal prvi po 30 letih; ki mu je uspeo osvojiti vse štiri turnirje za grand slam.




Stade de France... zgrajen je bil za svetovno prvenstvo v nogometu leta 1998. Na njem je še istega leta Francija dosegla največji uspeh, ko je v finalu premagala Brazilijo z rezultatom 3:0, pod taktirko Zinedine Zidane.




Le Parc des Princes... Paris Saint-Germain




-V-

Nedeljski izlet...

Draga Meta, kljub temu, da te avtobus iz Ljubljane, samo enkrat na teden pripelje do doma, sem čisto spremenila mnenje o tvojem kraju... je full lepo, skoraj tako kot Polhov Gradec...

Logarska dolina je bila leta 1987 zaradi svojih naravnih lepot in prvobitnosti okolja razglašena za krajinski park. Današno podobo je izoblikoval velik ledenik v zadnji ledeni dobi. Dolina je 7 km dolga ter v povprečju 250 m široka. Poimensko je deljena na spodnji del (Log), srednji del (Plest) ter zgornji del (Kot).

Reka Savinja izvira v več izvirih pod Okrešljem. Nato teče preko manjših skalnih stopenj v obliki slapičev in brzic do tektonsko-ledeniške stopnje, kjer pada v veličastnem 90 m visokem loku v amfiteatralno kotanjo pod orlovim gnezdom. Kmalu nato se izgubi v prodnem nanosu pod Okrešljem. Slap se imenuje Rinka in je eden najvišjih prosto padajočih slapov v Sloveniji. Zaradi svoje mogočnosti in višine, je Rinka od leta 1987 naravni spomenik.

Izlet ni bil fizično nič napornega, saj je samo 10 minutk peš do te veličastne vode...

Za vse Ljubljančane pa je lahko že sama pot do tja zelo lepa in zanimiva in sicer, ne po avtocesti, ampak čez Kamnik in Črnivec...

-V-

Velika planina

Joooj, men tile planinski izleti v zadnjem času, resnično niso naklonjeni... Zakaj? Vedno imamo prejšnji dan piknik, ki se zavleče pozno v noč, no ja al pa če odkrito povem, kar do zjutraj. Tokrat, se me je mami mal usmilila in se je odločla za eno lahko turco... no ja tud ta ni bla tok nedolžna, res da ni bila strma je bila pa dolga... ampak tudi če si "prekurjen" te svež zrak poživi in najdeš moči za tudi malo daljše sprehode...

Velika planina - eden najlepših krajev pod soncem. Kjer se sonce poigrava z gorskimi vrhovi, kjer lahko občutite ostrino svežega zraka.
Velika planina je obsežna in razgibana kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. V višinskem pasu od 1300 m do 1600 m je nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta, ki ga sestavljajo pastirska selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol.

Tako kot v Indiji, je tudi na Veliki planin KRAVA sveta žival...

Tale pa je bila menda, včasih naša...

Kam pa zdej???


Ko grejo frajle na kislo mleko...


Tole ni na Kamenjaku...

Ku kuc...

-V-

Kamniški vrh

Nikoli, ne podcenjuj višine hriba... vse naredi pot s strmino, ki pelje nanj...

Kamniški vrh se resda ne more pohvaliti z višino, zato pa razgled z njega v ničemer ne zaostaja za tistim, ki se nam odpre z njegovih precej višjih sosedov. Prej nasprotno, saj nam njegova lega v predgorju Grintovcev omogoča enkratne poglede proti severu in jugu.




Na videz dokaj nepomembni Kamniški vrh (1259 m) se nahaja v grebenu, ki se s Krvavca spušča proti vzhodu. Točneje, je vrh v valovitem gozdnato-travnatem grebenu, ki poteka s Kržišča (do koder je vlečnica s Kriške planine) in se konča v dolini Kamniške Bistrice. Njegova južna pobočja in sosednje Planjave so travnata in zelo strma, severna stran, ki se spušča proti dolini Korošice pa je prekrita z gozdom. Obsežne travnike Ravnih in Strmih senožeti na južni strani vrha so še na začetku prejšnjega stoletja kosili, zaradi hude strmine pa so imeli kosci na nogah krampižarje, podobne derezam. Danes v Strmih senožetih ne kosijo več, zato je vegetacija tu zelo bujna, travnike pa je postopoma preraslo grmovje.






Korošaški slapovi so niz večih slapov, ki so zanimivi predvsem zaradi različnih oblik. Nekateri delujejo kot brzice, drugi so kot pravi večji samostojni slapovi. Najlepši so po deževnih dneh ko pritok Bističice, potok Korošak napolni svojo strugo. So manj poznani ali celo nepoznani čeprav ležijo le nekaj kilometrov severno od Kamnika.

Rožice, strast moje mame...

Brez mobitela žal ne gre...

-V-