Grossglockner

Großglockner (slovenskoVeliki Klek) (3798 mnm; 47°04′N, 12°42′E) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brenerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Großglockner leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.

Grossglockner v ozadju...

Naš prvi alpinist evropskega merila Valentin Stanič (rojen leta 1774 v Bodrežu blizu Deskel), je leta 1799, le dan po vzponu prvopristopnikov, prišel na njegov vrh popolnoma sam, brez vodnika. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm- Raifferscheid in škofovski princ Gurk, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. Staroslovensko ime za Großglockner je Veliki Klek, da je Glockner tesno povezan s Slovenci pa kaže tudi ime njegovega ledenika, najdaljšega v vzhodnih Alpah (9km). Ime Pasterze je le germanska skovanka slovenske besede Pastirica oz. Pasterca.

Zelo znana je tudi panoramska cesta »Großglockner-Hochalpenstraße« med krajema Hailigenblut in Fusch, ki je bila zgrajena med leti 1930 in 1935, dosega pa višino 2572 m.

Großglockner je eden najvišjih gorskih prelazov v Evropi. Großsglockner je od Ljubljane oddaljen cca. 250 km in je dostopen iz večih smeri. Pred vstopom v nacionalni park je potrebno na mitnici plačati vstopnino (za avtomobil 28 EUR) in že ste na pravi, alpski, visokogorski cesti. V ceno vstopnice je vključena prelaznina, nalepka, vstopnina v alpinistični in naravoslovni muzej (avtohtone rastlinske in živalske vrste), parkirišče in razgledni stekleni stolp Wilhema Swarovskega (Kaiser-Franz-Josefs-Hohe).

Izgleda, da so rudarji uživali v keglanju...

V enem izmed sedmih tunelov tudi zlata žila...

Ledenik v vsej svoji lepoti...


...proti koncu ledenika...


...na koncu pa še jezerce z jezom...

-V-

Galetovec 1265m

Tudi če seboj v hrib vzameš zemljevid, pa Garmina, pa štiri vodnike je možnost, da se izgubiš... Če so vodniki prvič, vedo toliko kot ti, če maš Garmina ne gledaš pod noge ampak Garmina in si pri tem brez težav zlomiš nogo in če ne gledaš na Garmina ampak pod noge se preprosto izgubiš... namreč pot na Galetovec je izredno slabo markirana.

Obsežna gozdnata planota Pokljuka se na vzhodu in jugovzhodu zaključuje z grebenom, katerega najvišji vrh je neizraziti, a razgledni Galetovec. Z doline nanj opozori, kar 500 m visoka prepadna stena. Odsekan osončen vzhodni del grebena nad Bohinjsko Belo zaradi kvalitetne skale že od nekdaj privlači športne plezalce, dalje proti Bohinju pa sicer še vedno prepaden jugovzhodni zaključek Pokljuke porašča gozd. Po grebenu poteka tudi del vzhodne meje Triglavskega narodnega parka.

Slap Iglca

Lestev, ki te popelje nad slap...

Partizanski spomenik, pred katerim smo skoraj primerno postrojeni...

Jupiii vrh... pa očitno sm bla še polna energije...

-V-

Korzika

Sej vem, sm malo neresna... sm že en teden doma pa nobenega glasu... ma je bil tko naporen teden, da sem si povprečje spanca zbila na 5 ur... še tisti k me mejčken manj poznate veste, da ga rabim vsaj 12h... haha

Večina se jih v Korziko zaljubi, saj lahko v enem dnevu obiščeš simpatična mesteca ob morju, visokogorske vasice, pa turkizno modro morje in ledeniška jezera... Meni je manjkala toplina ljudi...

Trajekt iz Livorna smo imeli ob 8:30 in boarding time eno uro prej... temu primerno smo imeli predviden štart ob polnoči (ma nam je ratal štartat še mal prej), saj je do tja 550 km in nikoli ne veš, kje naletiš na gužvo... seveda je nismo imeli v pičlih petih urah smo bili na cilju in kaj potem... v polno naloženem avtomobilu, je vsak iskal svojo najudobnejšo pozicijo, da bi zamižal za dve urci...

Če ne greš na direkt nisi nč naredu...

Naš tarjekt in mi na njem...

Nasplošno so kampi na Korziki zelo lepo urejeni, WC-ji in tuši so izredno čisti... mogoče zato, ker imaš vedno zraven metlo da za seboj počistiš in temu primerno za malenkost bolj paziš, parcele za šotore so ravne in ogromne, brez težav nanjo spraviš dva šotorčka, avtomobil, mizo in stole... Po večini imajo kampi tudi možnost najema bungalowov (malo večja prikolica, ali pa malo večja lesena hišica od tiste, ki jo lahko kupiš v Bauhausu, oboje pa je zelo komfortno), predvsem je primerno če si z manjšimi šotorčki, tako kot mi in je slabo vreme... cenovno pa je le za malenkost dražje.

Naš prvi domek na Korziki...

Corte leži na začetku dveh znamenitih dolin, ki se imenujeta po rekah Tavignano in Restonica. Bil je glavno mesto med letoma 1755 in 1769, ko je bila Korzika svobodna. Po zaslugi Pascala Paolija so dobili tudi prvo univerzo, katera je bila kasneje ukinjena in so jo francozi vrnili šele leta 1981. Mesto Corte je izhodišče za gorske pohode proti osrednjim Korziškim goram.

Vse table z napisi krajev so prestreljene in del ki je napisan v francoščini je prebarvan...

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike. Staro mestno jedro, leži na manjšem polotočku na vrhu pečin visokih do 100 metrov. V mestu je veliko trgovin in restavracij, ter marina z marsikatero prečudovito jahto...

Tako je majhen, da je večerni sprehod dovolj, da ga vidiš...

Korzika ima 1000 kilometrov dolgo obalo, ob kateri je kar 300 km peščenih plaž, res ni težko najdt prostora, kjer bi lahko bil sam... v bistvu izven sezone se moraš že kar potrudit, da najdeš, še koga na plaži...

Tale ni iz kataloga... sm bla do kolen v morju, k sm tole slikala...

Porto-Vecchio... naj bi bilo zapeljivo in modno mesto... nekateri mu pravijo tudi Korziški St. Tropez... že res, da ima nekaj dragih trgovin in restavracij in da si lahko oči spočiješ na prečudovitih ogromnih jahtah...

Zajaht konja je žur in prijazno naravi za komuniciranje s Korziško divjino in uživanje v galopiranju na dolgih peščenih plažah...

Priznam, da me je blo fuuull strah...

Na koncu sva ble z Roxanne, že kr prjatle...

Ni se dal zmotit, niti za trenutek...

Sartene... tradicionalno najbolj Korziška in hkrati ponosna, da je Korziška vasica... brez masovnega turizma, tisti ki se ustavijo, se ustavijo, le za nekaj trenutkov... Posebna je po tem, da so hiše grajene osko in visoko ter iz granitnih kock... Staro mestno jedro ti da občutek, kot da letiš skozi drug čas... imajo svojo dušo...

Ajaccio je glavno mesto Korzike in rojstni kraj Napoleona Bonaparte.

Calvi... meni najlepše mestece... medtem ko se lahko sprehajaš po kilometre dolgi peščeni plaži, lahko uživaš v pogledu na staro mestno obzidje... in ko čofotaš po vodi imaš razgled na najvišjo goro Korzike, Monte Cinto (2710m)...

Narodni park Scandola...

...in dve najbolj znameniti skalci, ki se poljubljata...


...eden izmed 67 stolpov, ki so vse naokoli otoka...

Ile Rousse... otoček naj bi bil ponoči osvetljen z rožnato svetlobo...

...tukaj naj bi navdih iskal tudi že Elton John...

THE MOOR'S HEAD

Črn obris glave z belim trakom okoli... najdeš ga povsod... na steklenicah od piva... postal je državni grb ki krasi javne zgradbe in korziško zastavo...

Je simbol Korziške zmage nad sovražniki...

Da bi bli lačni, mislm, da se ni za bat...

pa žejni tud ne... kostanjevo pivo Pietra in ne Serena kot piše na kozarcu

-V-

Še 3x prespim in grem na počitnice...

Medtem, ko vas je večina že privandrala iz dopustov in že prešla nazaj v ustaljen delovni ritem, se jaz še veselo pripravljam za odhod na zaslužen dopust... jupi...

Mam pa problem ker sploh še ne vem, a naj s seboj vzamem bikinke al smučarske hlače in bundo, pa tangice al dolge gate, pa masko in plavutke al drsalke... joooj

Kam grem... Kje me najdete naslednjih 14 dni... KORZIKA...

Korzika (korziško Corsica, francosko Corse) je 4. največji otok v Sredozemskem morju in hkrati francoska regija, nahaja pa se zahodno od Apeninskega polotoka. Upravno je Korzika del celinske Francije, čeprav jo od nje loči Ligursko morje, in je razdeljena na dva departmaja, Corse-du-Sud s sedežem v Ajacciu ter Haute-Corse s sedežem v Bastiji.

Korzika leži med 43°01' in 41°22' severne geografske širine ter 9°34' in 8°33' vzhodne geografske dolžine. Od severa (Cap Corse) do juga (Capo Pertusato) meri otok 183 km, od vzhoda (Alistro) do zahoda (Capo Rosso) pa 83 km.

Površina znaša 8682 km2. Ocenjena dolžina obaje je 1000 km, od česar je približno tretjina peščene, preostanek pa skalnate.

S severa jo obliva Ligursko morje, z vzhoda Tirensko. Na jugu jo 12 km širok Bonifacijev preliv ločuje od Sardinije. Od celinske Francije (Nica) je oddaljen 180 km, od Italije (Livorno) pa 83 km.

Večja mesta so Ajaccio, Bastia, Corte in Sartene.

Površje je pretežno gorato, 86 % otoka predstavlja gorat svet, 14 % pa priobalne ravnice. Najvišji vrh je 2710 m visok Monte Cinto, na otoku je prek 70 vrhov, višjih od 2000 m. Povprečna višina otoka je 568 m (za primerjavo: Sardinija 344 m, Sicilija 441 m).

Korzika je nastala v terciarju , enako kot Alpe. Približno dve tretjini otoka prekrivajo granitne kamenine, preostanek pa sedimentni skrilavec.

Stalno naseljenih prebivalcev je okoli 250.000. Od Bastie na vzhodni do Ajaccia na zahodni obali otok prečka tudi ozkotirna transkorziška železnica.

Na zahodnem delu otoka je narodni park (PNRC, Parc Naturel Régional de Corse) s številnimi redkimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Ustanovljen je bil leta 1972 in obsega zaliv Porto, naravni rezervat Scandola, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, ter nekaj otoškega visokogorja.

Otok je bil do leta 237 pred kristusom pod vplivom Kartagine, ko je oblast nad njim prevzela Rimska republika. Leta 430 jo zasedejo Vandali, kasneje 522 pa postane del Bizantinskega cesarstva. S propadom slednjega pade otok različnim ljudstvom predno ne pristane v rokah Genovske republike v letu 1282. Kljub vmesnim prevzemom otoka s strani Aragonije (1296-1434) in Francije (1553-1559) ostane Korzika pod Genovo do leta 1768, ko jo je morala zaradi dolga odstopiti Franciji.

Pomembna osebnost v tem času je bil korziški general in domoljub Pasquale Paoli (1725 - 1807), ki se je bojeval za neodvisnost otoka, sprva z Genovo, kasneje s Francijo. Z njim je povezana tudi mavrska glava ("Testa Maura") iz obdobja Mavrov (850-1034), ki je 1760 postala simbol otoka.

Prav tako je Ajaccio rojstni kraj francoskega generala in cesarja Napoleona Bonaparta, rojenega v korziški plemiški družini.

Za glavno mesto Korzike velja mesto Ajaccio. Otok je razdeljen na dve območji: Corse-du-Sud in Haute-Corse. Nastala sta 15. septembra 1975 , ko se je enotna regija razdružila na dva dela. Leta 1991 je otok postal avtonomna regija z lastnim parlamentom in vlado.

Do sedaj so vsi poskusi, da bi Korzika postala samostojna, padli v vodo, saj jim francoska država ne pusti samostojnosti.

To je samo nekaj osnovnih informacij... ko pridem nazaj pa bolj podrobno tudi o tem kje so najboljši žuri...

-V-

Cesta na Mangrt

Mangrt, 2679m, četrti najvišji vrh v Sloveniji

Je Dmominik kupil nov avto... in ko je avto nov je potrebno narediti testno vožnjo, tako smo se odločili za vožnjo do Mangrtskega sedla.

Plaz, ki je pustošil nekaj let nazaj...

Mangrtska cesta je najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Dolga je 12,2 kilometra in ima 22 serpentin, najvišjo točko doseže na 2072 m.

Obvestilo za voznike: cesta je preozka za normalni dvosmerni promet zato vozite previdno in uporabljajte izogibališča.

Parkirnina ali pa cena za obrabo cestišča stane 5eur na avtomobil, mogoče se sliši veliko, ampak že samo vzdrževanje ceste ni ravno mačji kašelj, kaj šele v spodnjem delu, kjer je pustošil plaz nekaj let nazaj.

Mangrtska koča 1906m

Mangrtsko cesto so zgradili z javnimi deli konec tridesetih let, v času velike svetovne gospodarske krize. Gradnja je potekala dve leti brez prekinitev. Zastala ni niti pozimi v visokem snegu, med zavijanjem ostrih vetrov in pri izjemno nizkih temperaturah. Cesta, s katere se odpira veličasten pogled na mogočne vršace, se skozi predore, ki so jih graditelji kljub slabi opremi vklesali v živo skalo, blago vzpenja navkreber.

Eden izmed tunelov...


Pogled z roba na Belopeška jezera...

-V-

Ko te gora zavrne...

Zgodilo se je tudi že najboljšim ekstremistom, da jih je gora zavrnila... Tomaž Humar... zakaj se potem, to ne bi zgodilo tudi meni...

Moj vzpon na Triglav, je bil žal neuspešen... Zakaj? Lahko naštejem kar nekaj razlogov, kot so migrena, slabost, vrtenje, višinska bolezen, veter, oblaki, mraz... lahko pa da je bil le strah pred klini, zajlami in strmo steno...

Še zadnje priprave...

Tukaj je bila ura šele 7 zjutraj, zato sem tko švoh vidt...

Prvi prelaz...

Planinska koča Planika

Zebe... piha...

Pot po melišču, ko narediš en korak naprej in dva nazaj... pol ure moje najhujše hoje...

Slikce od Vodnikovega doma žal nimam... je pa vreden omembe... po vseh tegobah in mukah, ki so me pestile, ko me tud nogice niso več držale pokonci, mi je gospa Francka Rednak (oskrbnica koče) s svojimi zelišči rešila življenje... In resnično mi je žal, da moj želodček ni hotel probati sirovega zavitka, ki je bil sveže spečen in zagotovo odličen... hvala hvala hvala


Za vse tiste, ki pravite, da nisi pravi slovenec, če ne greš na Triglav pa tole... ste kdaj pomislili, da ima kdo kakršenkoli hendikep (lenoritis), zaradi katerega resnično ne more priplezat do te mogočne gore...


-V-

Vzdih olajšanja...

Po devetih dneh s temperaturo nad 30 stopinj Celzija se čofotanje po Bohinjskem jezeru (naj bi imel 20 stopinj ob izlivu Savice, pa če jih je imel 15 stopinj je bilo veliko) še kako prileže...

Bohinjsko jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Jezerska gladina je na nadmorski višini 525 m. Jezero je dolgo 4350 m (najdaljša diagonala), največja širina (S-J) je 1250 m in najglobji del jezera je 45 m - površina jezera je 318 ha. Dolžina jezerske obale je 10.900 m. Jezero je ledeniško-tektonskega nastanka: prvotna kotanja je nastala z intenzivnim erozijskim delovanjem ledenika na površje. Ledenik je izdolbel dno in ga obdal s čelnimi morenami na vzhodnem delu jezera. Glavni pritok jezera je Savica, ki se v zahodnem delu jezerske kotanje prebija preko moren z balvani in se pri Ukancu izliva v jezero. Jezero je pretočno - iz jezera teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 m skupaj z leve strani pritekajočo Mostnico, ki priteka iz Voj, tvori reko Savo Bohinjko. Ob severnem robu jezera je več podvodnih kraških izvirov, najbolj je poznan kraški izvir Govic.
Višina jezera je bila še ob koncu zadnje ledene dobe višja za 16 m in je takrat jezero segalo do današnje Stare Fužine, kar nakazujejo tamkajšnje fosilne jezerske terase.

Bohinjsko jezero je bilo leta 1981 vključeno v območje Triglavskega narodnega parka. Lep pogled na jezero je z vrha pečin Mirnjaka.(1540m)

-V-

Živela v zmoti...

Do sobote sem mislila, da je Slovenija res zelo zelo majhna... in da jo lahko prevoziš v treh urah po dolgem in po čez brez kej... pa se je izkazalo drugače... Terme 3000... so v učku naše kokoške... in ta uček je od Maribora oddaljen še dobro urico... kar pomeni, da ko se koperčani odpravljajo v Moravske toplice, ni da bi šel na izlet za en dan... 1 ura do Ljubljane, 1,5 ure do Maribora in še 1,15 do Moravskih toplic... Pa le nismo tako zelo majhni...

-V-

Virnikov Grintovec

Kok je fajn, ko enkrat nism bla jest najbolj skurjena... no ja, neprespana...

Virnikov Grintavec, 1654 m, zahtevna označena pot

Pogled z vrha

Virnikov Grintovec je pomembna gora nad Jezerskim, saj je izrazit vrh na meji z Avstrijo, severozahodno nad Zgornjim Jezerskim.
Pot nanj je sicer markirana, ampak ne tako dobro kot mislijo domačini... že res da je markacija na vsakem tretjem drevesu, ko pa prideš do križišča, zginejo vse table in vse markacije... in potem...

Moja najboljša, najljubša vodnika... Mami in oči

Draga moja Maja... tud tvoj prstanček je dosegel vrh...

-V-

Pariz malo drugače...

Pariz brez zgodovine...

Hostel... po vseh prebranih komentarjih o njem... me je blo mejčken strah... pisalo je namreč, kot da je to v neki getovski četrti... no pa ko sva prišla tja je blo čist simpatično... motilo me je pa to, da možakar ki je delal za pultom ni bil ravno prijazen... ponavadi ti v hostlu, takoj porinejo zemljevid v roko naredijo križec kje je hostel in prva metro, bus postja in kako najhitreje do vseh znamenitosti, kje je prva trgovina s hrano... poleg tega je za možakarjevim hrbtom viselo nekih 17 A4 listov na katerih je pisalo kaj vse se ne sme počet v hostlu... med drugim... ne smeš niti hrane niti pijače nesti v sobo... no ampak v tolažbo sva si rekla... sej bova samo spala tukej... saj nič ne potrebujeva... no ja pa tudi s posteljo nisva imela ravno sreče... škripala je če si dihal... kaj šele če si se obrnil... pa dobro malo denarja malo muzike... to je hostel... pred hostlom pa... že res, da je bilo čez dan divje... pa da ti na 50ih metrih ponudijo miljaužnt enih stvarih k bi jih lahko kupil po zelo ugodni ceni... po 19h zvečer skoraj da ne srečaš več človeka...


Metro, RER... metro nekaj najboljšega, kar so lahko izumili... v pol ure prideš iz enega konca mesta na drugega, brez težav in še zelo poceni... metro je povezan tudi z vlakom, tako da lahko na isti postaji prestopiš na vlak za željeno destinacijio in ni potrebno po mestu iskati železniške postaje... pri čemer pa če si malo iznajdljiv in se narediš malo francoza lahko za ceno enega potujeta dva... in za ceno metroja potuješ z vlakom...



Mesto... že res, da Pariz velja za mogočno mesto... ampak vse to mu daje zgodovina in njene zgradbe... in že res, da so vse te mogočne zgodovinske zgradbe urejene do zadnje potankosti... če pa pogledaš malo drugam, odmakneš pogled od vseh teh lepot je mesto vse prej kot lepo... nisem še videla tako zelo umazanega mesta... vsak odvrže svoj papriček, kjer mu pač pade, seveda na tla... vse smrdi po urinu... bljak...

Ljudje... presenečenje... vsi so mi govorili, da naj se malo pripravim, ker ne znajo besedice angleško in jaz ne francosko... haha... karkoli se je bilo potrebno zmenit, sem se v angleščini in brez težav... očitno so napredovali in spoznali, da bo tudi njim lažje, če se naučijo kako besedico angleško... tisti, ki se vozijo z metroji so zelo prijazni, vedno se umaknejo ko je to potrebno ni preprivanja... po glavnih ulicah pa je malo druagče... tudi če že visiš na nekomu ki se je zaletel vate, ga moraš prosit da se ustavi in te izpusti... najbolj pa me moti, da ti na vsakem koraku nekdo poizkuša nekaj prodati (eden pahljačo, drugi dežnik, spet tretji zapestnico, po zelo ugodni ceni, ker si njegov prijatelj...)...

Hrana in pijača... hmmm... naj bi se v franciji dobro jedlo... ampak za to dobro hrano, je treba tudi pošteno odrpeti denarnico... za primerjavo... pizza (v velikosti slovenske male pizze) v Parizu stane od 12 do 16 eur... in malo pivo 2,5 dcl stane 8,5 eur... pri tem pa moraš biti vedno pozoren kam se vsedeš, ker je lahko še za kak euro dražje, če imaš pogled na mestne, prometne ulice... zato je za backpackerje fastfood (McDonald's) zakon... je cena enaka kot pri nas...

WC... čistoča ni njihova vrlina... daleč od tega... to je predvsem opazit na WCjih... po gostilnah, restavracijah, javnih zgradbah... me je pa presenetilo javno stranišče, ki je stalo 1 euro... mogla sem ga videt in ni mi žal... notri diši... WC papir lahko izbiraš med vsemi mogočimi barvami, lahko tudi s SUDOKUjem... in predno vstopiš vanj, ga neka prijazna gospa pred tvojimi očmi dezinificira... lovely...

Poročna obleka... vse svetovno znane igralke, če ne grejo v Pariz po svojo poročno opravo niso nič naredile... zdej vem zakaj... trgovine s poročnimi oblekami so na vsakem tretjem koraku... modelov miljaužnt različnih, cene pa se presenetljivo gibljejo od 20 do 150 eur... ja je slišat smešno, glede na to, da pri nas stane izposoja poročne obleke nekih 400 eur... seveda ni težko najdit trgovine kjer obleke stanejo tudi do 5000 eur... je bila pa marsiketara od tistih do 150 eur, lepša od teh nenormalno dragih...



-V-