Sprehod po beli ljubljani...

Mesto polno lučk... raznih štantov polnih kuhanega vina, medice... pleskavic, kjer se lahko pogreješ... in če tudi to ni dovolj jih je ogromno tudi s šali, kapami in rokavicami... kiča tudi ne manjka... in če imaš srečo ob vsem tem ujameš tudi kakšno snežniko...

-V-

Bila je moja najbojšla prijateljica...

23. decembra je minilo leto dni, odkar je za vedno zaprla očke...


Zanjo...

-V-

Oči... za tvojih 60...

Vse najlepše in najboljše...


-V-

Nekaj podobnega strokovni ekskurziji...

Ufff, začel se je kr mal zgodi zame... ob 7h smo mogl bit že na avtobusu... no pa je blo pa vseeno super, fino, fajn...

Najprej smo odvandral v Hrastvolje... in si ogledali znamenito romansko cerkvico Svete trojice iz 12. stoletja... tisti, ki redno berete moj blog veste, da sem jo pred mesecem dni že obiskala in takrat tudi napisala on jej vse pomembno...


Potem nas je pot ponesla v Sečoveljske soline...

SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ NA NEBO...

Sečoveljske soline sodijo med največje znamenitosti v Sloveniji. Tu je stoletno sožitje morja, sonca, vetra in ročnega dela solinarjev ustvarilo značilno solinsko pokrajino.
Posebnost Sečoveljskih solin je v edinstvenem, že več kot 700 let skorajda enkaem postopku pridelave soli, slano okolje pa naseljujejo redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste. Zato so bile Sečovejske soline razglašene za krajinski park in kulturni spomenik državnega pomena, hkrati pa so tudi na seznamu močvirij mednarodnega pomena pod okriljem Ramasarske konvencije.


Kraljica začimb

Začimbe so dobrodošle v vsaki dobri kuhinji, saj dajejo jedem zbrano aromo, plemenit okus, barvito podobo, pridih okolja. Pri skrbni prpravi jedi stopajo v ospredje naravno pridelane sestavine in lahko obroki z uravnoteženo sestavo hranljivih snovi. Posebno mesto med njimi ima sol.


Pojem lepote in zdravja

Krajinski park Sečoveljske soline je močno povezan s silami narave. Predvsem s soncem, z zrakom, morsko vodo. Skupaj ustavarjajo blagodejne učinkovine, ki so jih cenili že v davnini. Vedeli so namreč, da gladka, sijoča in napeta koža ne odraža le lepote, temveč predvsem notranje ravnovesje in zdravje.


V Piranu smo se ustavili, da si odpočijemo možgančke...

Piran je obmorsko mestece. Leži na samem rtu piranskega polotoka, v neposredni bližini Portoroža. Je mesto polno strmih in ozkih ulic. S svojim submediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije. Piran v sebi skriva bogato kulturno dediščino. Tu je bil rojen skladatelj Tartini, po katerem se imenuje trg v samem središču mesta. Postavili so mu tudi spomenik. V Piranu je bilo v posameznih obdobijh tudi več kot 20 cerkva. Nahajajo se med hišami v ozkih ulicah. Pomembna je cerkev sv. Jurija, ki stoji nad Piranskim zlivom. Pomembne zanimivosti pa so tudi piranski zid, tartinijev spomenik na tartinijevem trgu, palača Benečanka, cerkev sv. Jurija, Prvomajski trg, in Pomorski muzej.


...in hop... novim zmagam naproti... ustavili smo se v Kobjeglavi... jaaaa v MIP-ovi pršutarni...

Kobjeglava leži v bližini slikovitega kraškega mesteca Štanjel. Po ljudski razlagi je ime vasi Kobjeglava povezano z imenom najvijšjega vrha za vasjo Kop, ki je bila glava drugih dveh vrhov, od tod "kop je glava" - Kobjeglava. Po drugi razlagi je ime povezano s hlevi za konje in kobile, zato ime kobila-glava.

MIP-ov Kraški pršut je izdelek s priznano geografsko označbo. V današnjem Kraljestvu pršuta letno posušimo blizu 150.000 pršutov. Proizvodnja v sodobni pršutarni poteka na klasičen način, v skaldu s tradicijo.
Pršut je izdelek, katerega proces zorenja traja leto dni in več. Zahteva izredno pozornost, doslednost in ljubezen mojstrov pršutarjev, ki skrbno bdijo nad njim.

Tako, kot na slikci v ozadju, se je tudi meni začelo megliti pred očmi, zaradi tako lepega vonja...

Seveda nismo izpustili degustacije pršuta in terana...

Dan pa smo s sicer že precej polnimi želodčki zaključili na prijazni izletniški kmetiji Grča z odlično večerjo... seveda pršuta ni manjkalo... mene pa je predvsem impresionirala sladica, pečena hruška oblita s teranom...

...njamiiii...

-V-

Slemenova špica (1911m)

Prvi zarek ze dviga se iz sna
glej, nad vodo je svetloba vzsla
ko poslednjem v temi poidejo moci
novih stotero se sonca veseli.

Nekega jutra ko se zdani
in se glave ohladijo
vsak odide svojo pot...

(Vlado Kreslin)

Vzpon na Sleme je lahek; na kraju, ki bi bil lahko zaradi snega izpostavljen, je napeta žična vrv. Sleme, kamor je z Vršiča mogoče lagodno priti v uri in pol, je zelo priljubljeno razgledišče. Tam je namreč sredi planinskih travnikov nekaj jezerskih očesc, ovčjih napajališč, v katerih odseva svojo elegantno kamnito postavo Jalovec. Poleg številne črede ovac, je tukaj moč videti tudi žival z ribjim repom ter oranžno rdečim trebuščkom in vratom. To je planinski pupek (Triturus alpestris), ki živi običajno v mlakah in jezerih in se pri iskanju hrane potika tudi po kopnem.

-V-

Vztrajnost in ljubezen...

...ko je ljubezen veliko večja od bolečine...

...ko enostavno ostaneš brez besed in oči napolnijo solze...

Na kratko prevedeno, gre za očeta iz Avstralije, ki je šel na triatlon s svojim sinom, ki ima od rojstva otroško paralizo. Potrebovala sta 17 ur, medtem ko je eden od zdravih na triatlonu potreboval 12 ur in 8 minut.

-V-

Polhograjska Gora (824m)

Ne... tudi sneg me ni ustavil... sprehajanje med snežinkami ima poseben čar...


Tik nad Polhovim Gradcem se dviguje strm hrib – Gora s cerkvico sv. Lovrenca. Polhograjska Gora je idealen cilj za tiste, ki želite vzdrževati svojo pohodniško kondicijo, saj vodi nanjo kratka in strma pot, na kateri ne boste »izgubljali časa« s hojo po ravnem. A tudi tisti, ki v hribih iščete naravne lepote, ne boste razočarani – z vrha polhograjske Gore je lep razgled na okoliške hribe, v ozadju pa boste v jasnih dneh zagledali slovenske Alpe. Konec aprila na njenih pobočjih zacveti blagajana, ki si jo je na teh pobočjih ogledoval celo saški kralj Friderik Avgust II. (po njem je tržaški botanik Tommassini poimenoval tudi bledorumeni ušivec).

Domačini temu hribu pravimo Gora, tako je zapisana tudi na vseh zemljevidih. Različna imena, kot je Polhograjska gora, Lovrenc ali celo Lovrenška gora, so "izum" obiskovalcev...

-V-

Svetovni pokal v športnem plezanju, Kranj 2007

ČESTITKE VSEM NAŠIM...


Oprimek pod vrhom - je Majo ločil od vrha finalne smeri, kar pa je bilo precej višje od vseh ostalih. Drugouvrščena španka pa je le za las prehitela Lučko Franko ki je več kot le dopolnila uspeh Maje Vidmar. Odlična je bila tudi Mina Markovič, ki je finale zaključila na šesti višini.

foto: Urban Golob

Klemen Bečan se je prev tako boril kot lev, in dosegel 28. oprimek v smeri. Vseeno je moral priznati premoč ostalim in končal je na sedmem mestu. Ukrajinec v finalu ni plezal, ker je po nesrečnem spletu okoliščin zamudil tekmovanje.

Rezultati...


-V-

Grmada in Tošč

Priznam... sramotno je, da sem bila pri 25-ih prvič na Tošču... na najvišjem vrhu naših Polhograjskih Dolomitov... no pa vseeno, bolje pozno kot nikoli... za kazen sem šla naprej čez Grmado in potem mimo Gabrš na Tošč.

Polhograjska Grmada (898 m) je eden od najvišjih vrhov v Polhograjskem hribovju. Po sorazmerno položnih dostopih do Grmade se srečamo z zelo strmim in skalnatim vrhom, ki kljub nizki nadmorski višini daje vtis prave visokogorske pokrajine. Tudi rastline so prilagojene visokogorskim razmeram – na Grmadi boste našli nekatere rože, ki jih najdete le na višjih vrhovih v predgorju slovenskih Alp (Blegoš, Porezen) ali v Alpah. Razgled pa nas ponese tudi do mogočnega Triglava.



Tošč (1021 m) pot nas popelje po ozki stezici proti pobočjem Malega Tošča, ki smo ga med vzponom nekaj časa opazovali skoraj tik pred seboj. Tu boste opazili tudi rastlinstvo, ki je značilno za pobočja Grmade – bukov gozd se počasi umika borovcem, ki občasno prevladajo in dajejo v poletnih mesecih poti skorajda primorsko občutje. Po nekaj minutah se začnejo na levo odpirati prvi razgledi na Polhograjsko hribovje – naravnost pred nami leži Polhograjska gora, za njo greben Korene, Grmada pa je še skrita med drevjem za nami. Z grebena se občasno odprejo tudi razgledi proti severovzhodu, kjer nas pozdravljata cerkvici sv. Jakoba in sv. Katarine na Topolu ter cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Osolniku, v lepem vremenu pa boste v ozadju uzrli tudi vrhove Kamniških Alp. Vrh Tošča, tukaj je razgled precej klavrn – Polhov Gradec se sicer vidi, odlično se vidi Polhograjsko Goro (sv. Lovrenc 824 m) skozi drevesa lahko opazimo tudi vrh Blegoša, z razgledom z bližnje Grmade pa se Tošč nikakor ne more primerjati.

Vrh Tošča...

-V-

Hrastovlje...

Tako mala, tako skrita in tako zanimiva...

Hrastovlje naj bi dobile ime po številnih hrastih, ki so nekoč tu rastli. Največja znamenitost kraja je romanska cerkvica Svete trojice iz začetka 12. stoletja, ki je med najlepšimi kulturnimi spomeniki in je tudi uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine. Cerkvica je imela tudi značaj utrdbe in stoji na skalni vzpetini nad vasjo. Obdaja jo obzidje in dva obrambna stolpa iz konca 16. stoletja. Notranjost cerkvice je okrašena s freskami, ki prekrivajo vse stene. Poslikave segajo v leto 1490 in prikazujejo prizore iz stare in nove zaveze. Najbolj znamenita freska je upodobitev mrtvaškega plesa.

Mrtvaški ples je freska v Cerkvi svete Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal Janez iz Kastva leta 1490. To je slikarska ali grafična podoba plesa ali sprevoda, v katerem so po stanovih razporejeni živi ljudje, skeleti mrličev in smrt sama. Freska je dolga sedem metrov.

-V-

Črni kal...

Verjetno, daleč najbolj poznan po svojih ovinkih in mogočnem viaduktu...

Viadukt Črni kal je z dolžino preko 1km in višino skoraj 100m cestni objekt in gradbena konstrukcija presežnikov. Globoko temeljenje visokih stebrov vmesnih podpor na strmem pobočju na elipsastih vodnjakih globine do 21 m, krakasto razvejani stebri višine do 90 m, razpon voziščnih konstrukcij preko 140 m, gradnja stebrov s samoplezajočim opažem, prosta konzolna gradnja voziščnih konstrukcij ob močnih sunkih burje, so elementi, ki uvrščajo viadukt v projektantsko in tehnološko - izvedbenem smislu med najzahtevnejše premostitvene objekte tudi v mednarodnem merilu.



...malo manj pa vseeno poznano pa je tudi njegovo ogromno plezališče, kjer je v lepih sončnih dneh skala veliko bolj polna plezalcev kot martinčkov...

Boštjan... suvereno...


...in Dominik, malo manj suvereno... kam nej dam pa zdej nogo... kam nej se pa primem...

-V-

1. november...

Dan spomina na mrtve oziroma dan mrtvih (v krščanstvu Vsi sveti), je praznik , ki se praznuje 1. novembra po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Ob tem se spominjamo umrlih. Običaj narekuje, da na pokopališča odnesemo sveče in rože.

Za Kajo...

-V-

Moj sonček praznuje...

Andraž vse najboljše za prvi rojstni dan...

In tkole je pomikastil svojo prvo tortico...

Metka, čeprav si daleč stran... tudi tebi vse naj naj najboljše in najlepše za rojstni dan...
če slučajno ne razumeš več slovensko:
happy birthday to you, happy birthday to you...

-V-

Kostanj

Jesen... narava se je iz zelene spremenila v rumeno, rdečo, rjavo... ko se sprehajaš po gozdu, ti listje šumi pod nogami... in najboljše... kostajnarji so v polnem zagonu s svojimi sodi z luknjasto rešetko iz katerega zadiši pečen kostanj... njam njam njam...

Pravi ali domači kostanj je v preteklosti v Sloveniji predstavljal pomemben vir prehrane jeseni in pozimi, predstavljal pa je celo tisto vlogo v prehrani, kot jo ima sedaj krompir. Namesto vsemogočih receptov za različne jedi iz kostanja se je do danes ohranila le še prodaja pečenih (praženih) kostanjev na ulicah mest v pozni jeseni in pozimi.

Kostanj so izven njegovih naravnih rastišč širili že Etruščani in Rimljani. Snovali so kostanjeve gaje, ki so služili prehrani ljudi in živali ter pridobivanju kostanjevega medu.

V Sloveniji raste v toplejših gričevnatih legah, na primorskem flišu, Beli krajini in jugovzhodni Sloveniji. Na manjših površinah ga najdemo v okolici Ljubljane, Zasavju, Halozah, Dolenjski in Štajerski, raztreseno pa raste povsod z izjemo Koroške.

Povzpne se do nadmorske višine okrog 800 m. Glede toplote je zelo zahteven. Dobro uspeva na rastiščih, kjer vladajo topla poletja, mile zime in kjer so padavine obilne ter visoka zračna vlaga.

Kostanju škodujejo spomladanske in jesenske pozebe ter zimski mraz, če pade temperatura pod – 20 stopinj, škodujejo pa mu tudi poletne suše. Odporen je proti vetru in viharju.

Najdebelejši znani pravi kostanj v Sloveniji je Gašperjev kostanj v dolini Sopote nad Radečami pri Zidanem mostu. Visok je 15 m, debel pa 3,36 m. Kostanj zraste do višine 35 m, v izjemnih primerih v debelino do 3 m (Balkan), najstarejša drevesa pa so stara tudi do 1000 let (Etna).

Kostanj navadno obrodi vsako leto, močneje pa obrodi vsake tri leta. Eno drevo daje letno od 100-200 kg kostanja, njegovi plodovi pa so zdravilni. Zdravijo krčne žile in blažijo razne driske. Posušeno listje kostanja zdravi revmo, bronhitis in oslovski kašelj, kar so dokazali tudi s poskusi. Listje kostanja je služilo tudi za steljo živini. Obilno cvetje kostanja daje obilico medu poleti.

Les je srednje trd in precej težak. Je izredno trajen. Les so uporabljali za izdelavo pohištva, gradnjo ladij, mostov, v sodarstvu, rezbarstvu, ter za drogove za elektrovode in telefonijo. Skorja in les vsebujeta visok odstotek tanina.

V krajih, kjer je razvito vinogradništvo, so snovali kostanjeve gozdove, da bi pridobivali vinogradniško kolje.

Kostanjeve gozdove v Evropi je uničil predvsem kostanjev rak. V Sloveniji je bolezen kostanjevega raka po letu 1950 zmanjšala površino kostanjevih gozdov za več kot polovico. K ohranitvi kostanja močno prispeva čimprejšnja odstranitev dreves z virulentno obliko kostanjevega raka. Sedaj odmirajo posamezna drevesa. V novejšem času pa so odkrili tudi pojav hipovirulence, to je pojav virusa, ki povzroča, da je gliva, ki povzroča kostanjev rak nenevarna, zato upamo, da ga bomo lahko ohranili.

Pravi kostanj je pomemben zaradi svoje ekološke, socialne in proizvodne funkcije. S svojim bogatim opadom in z močnim koreninskim pletežem izboljšuje rastišče, strukturo in stabilnost tal. Prispeva tudi k ohranjanju pestrosti živalskega sveta. Pomembna je njegova estetska vloga, saj razbija monotonijo gozda s svojim cvetenjem v času, ko so druge vrste že odcvetele. Pri proizvodni funkciji pa ima pomembno vlogo pri pridobivanju tanina, medu, plodov in lesa.

Kostanj je torej tesno povezan s človekovim življenjem, zato mu lahko rečemo tudi drevo življenja.


-V-

Snežnik 1797m

Prav na robu slovenskega gorskega sveta se ponosno postavlja naš velikan Snežnik. Kraljuje nad prostranimi gozdovi med Ilirsko Bitsrico in Cerknico na Notranjskem. Ob jasnih jesenskih in zimskih dnevih se lepo vidi z naših osrednjih gora kot osamljena, izrazita piramida daleč na jugu. Vrh, pod katerim se stiska koča, ni poraščen in je zato zelo razgleden.

Pravijo, da moraš Snežnik obiskati večkrat, da boš mogoče kdaj imel idealne pogoje... meni je bila naklonjena sreča... sonček, brez oblačka... brez vetra... in razgled do morja in Triglava...

Ker, do koče na Snežniku ni ceste, je majčken problem z dostavo lesa...
zato so zelo veseli, če si v ruzak naložiš polenček ali dva in odneseš do vrha...


Bil je lep in krasen dan, kot iz sanj...

-V-

Grossglockner

Großglockner (slovenskoVeliki Klek) (3798 mnm; 47°04′N, 12°42′E) je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brenerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. Großglockner leži na meji med Koroško in vzhodno Tirolsko.

Grossglockner v ozadju...

Naš prvi alpinist evropskega merila Valentin Stanič (rojen leta 1774 v Bodrežu blizu Deskel), je leta 1799, le dan po vzponu prvopristopnikov, prišel na njegov vrh popolnoma sam, brez vodnika. Poleti 1800 je druga ekspedicija, ki sta jo organizirala Franz-Xaver Salm- Raifferscheid in škofovski princ Gurk, sezidala kočo Salmhütte na višini 2750 m, ki je v začetnem obdobju alpinizma služila kot zavetišče in izhodiščna točka za vzpon. Staroslovensko ime za Großglockner je Veliki Klek, da je Glockner tesno povezan s Slovenci pa kaže tudi ime njegovega ledenika, najdaljšega v vzhodnih Alpah (9km). Ime Pasterze je le germanska skovanka slovenske besede Pastirica oz. Pasterca.

Zelo znana je tudi panoramska cesta »Großglockner-Hochalpenstraße« med krajema Hailigenblut in Fusch, ki je bila zgrajena med leti 1930 in 1935, dosega pa višino 2572 m.

Großglockner je eden najvišjih gorskih prelazov v Evropi. Großsglockner je od Ljubljane oddaljen cca. 250 km in je dostopen iz večih smeri. Pred vstopom v nacionalni park je potrebno na mitnici plačati vstopnino (za avtomobil 28 EUR) in že ste na pravi, alpski, visokogorski cesti. V ceno vstopnice je vključena prelaznina, nalepka, vstopnina v alpinistični in naravoslovni muzej (avtohtone rastlinske in živalske vrste), parkirišče in razgledni stekleni stolp Wilhema Swarovskega (Kaiser-Franz-Josefs-Hohe).

Izgleda, da so rudarji uživali v keglanju...

V enem izmed sedmih tunelov tudi zlata žila...

Ledenik v vsej svoji lepoti...


...proti koncu ledenika...


...na koncu pa še jezerce z jezom...

-V-

Galetovec 1265m

Tudi če seboj v hrib vzameš zemljevid, pa Garmina, pa štiri vodnike je možnost, da se izgubiš... Če so vodniki prvič, vedo toliko kot ti, če maš Garmina ne gledaš pod noge ampak Garmina in si pri tem brez težav zlomiš nogo in če ne gledaš na Garmina ampak pod noge se preprosto izgubiš... namreč pot na Galetovec je izredno slabo markirana.

Obsežna gozdnata planota Pokljuka se na vzhodu in jugovzhodu zaključuje z grebenom, katerega najvišji vrh je neizraziti, a razgledni Galetovec. Z doline nanj opozori, kar 500 m visoka prepadna stena. Odsekan osončen vzhodni del grebena nad Bohinjsko Belo zaradi kvalitetne skale že od nekdaj privlači športne plezalce, dalje proti Bohinju pa sicer še vedno prepaden jugovzhodni zaključek Pokljuke porašča gozd. Po grebenu poteka tudi del vzhodne meje Triglavskega narodnega parka.

Slap Iglca

Lestev, ki te popelje nad slap...

Partizanski spomenik, pred katerim smo skoraj primerno postrojeni...

Jupiii vrh... pa očitno sm bla še polna energije...

-V-

Korzika

Sej vem, sm malo neresna... sm že en teden doma pa nobenega glasu... ma je bil tko naporen teden, da sem si povprečje spanca zbila na 5 ur... še tisti k me mejčken manj poznate veste, da ga rabim vsaj 12h... haha

Večina se jih v Korziko zaljubi, saj lahko v enem dnevu obiščeš simpatična mesteca ob morju, visokogorske vasice, pa turkizno modro morje in ledeniška jezera... Meni je manjkala toplina ljudi...

Trajekt iz Livorna smo imeli ob 8:30 in boarding time eno uro prej... temu primerno smo imeli predviden štart ob polnoči (ma nam je ratal štartat še mal prej), saj je do tja 550 km in nikoli ne veš, kje naletiš na gužvo... seveda je nismo imeli v pičlih petih urah smo bili na cilju in kaj potem... v polno naloženem avtomobilu, je vsak iskal svojo najudobnejšo pozicijo, da bi zamižal za dve urci...

Če ne greš na direkt nisi nč naredu...

Naš tarjekt in mi na njem...

Nasplošno so kampi na Korziki zelo lepo urejeni, WC-ji in tuši so izredno čisti... mogoče zato, ker imaš vedno zraven metlo da za seboj počistiš in temu primerno za malenkost bolj paziš, parcele za šotore so ravne in ogromne, brez težav nanjo spraviš dva šotorčka, avtomobil, mizo in stole... Po večini imajo kampi tudi možnost najema bungalowov (malo večja prikolica, ali pa malo večja lesena hišica od tiste, ki jo lahko kupiš v Bauhausu, oboje pa je zelo komfortno), predvsem je primerno če si z manjšimi šotorčki, tako kot mi in je slabo vreme... cenovno pa je le za malenkost dražje.

Naš prvi domek na Korziki...

Corte leži na začetku dveh znamenitih dolin, ki se imenujeta po rekah Tavignano in Restonica. Bil je glavno mesto med letoma 1755 in 1769, ko je bila Korzika svobodna. Po zaslugi Pascala Paolija so dobili tudi prvo univerzo, katera je bila kasneje ukinjena in so jo francozi vrnili šele leta 1981. Mesto Corte je izhodišče za gorske pohode proti osrednjim Korziškim goram.

Vse table z napisi krajev so prestreljene in del ki je napisan v francoščini je prebarvan...

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike. Staro mestno jedro, leži na manjšem polotočku na vrhu pečin visokih do 100 metrov. V mestu je veliko trgovin in restavracij, ter marina z marsikatero prečudovito jahto...

Tako je majhen, da je večerni sprehod dovolj, da ga vidiš...

Korzika ima 1000 kilometrov dolgo obalo, ob kateri je kar 300 km peščenih plaž, res ni težko najdt prostora, kjer bi lahko bil sam... v bistvu izven sezone se moraš že kar potrudit, da najdeš, še koga na plaži...

Tale ni iz kataloga... sm bla do kolen v morju, k sm tole slikala...

Porto-Vecchio... naj bi bilo zapeljivo in modno mesto... nekateri mu pravijo tudi Korziški St. Tropez... že res, da ima nekaj dragih trgovin in restavracij in da si lahko oči spočiješ na prečudovitih ogromnih jahtah...

Zajaht konja je žur in prijazno naravi za komuniciranje s Korziško divjino in uživanje v galopiranju na dolgih peščenih plažah...

Priznam, da me je blo fuuull strah...

Na koncu sva ble z Roxanne, že kr prjatle...

Ni se dal zmotit, niti za trenutek...

Sartene... tradicionalno najbolj Korziška in hkrati ponosna, da je Korziška vasica... brez masovnega turizma, tisti ki se ustavijo, se ustavijo, le za nekaj trenutkov... Posebna je po tem, da so hiše grajene osko in visoko ter iz granitnih kock... Staro mestno jedro ti da občutek, kot da letiš skozi drug čas... imajo svojo dušo...

Ajaccio je glavno mesto Korzike in rojstni kraj Napoleona Bonaparte.

Calvi... meni najlepše mestece... medtem ko se lahko sprehajaš po kilometre dolgi peščeni plaži, lahko uživaš v pogledu na staro mestno obzidje... in ko čofotaš po vodi imaš razgled na najvišjo goro Korzike, Monte Cinto (2710m)...

Narodni park Scandola...

...in dve najbolj znameniti skalci, ki se poljubljata...


...eden izmed 67 stolpov, ki so vse naokoli otoka...

Ile Rousse... otoček naj bi bil ponoči osvetljen z rožnato svetlobo...

...tukaj naj bi navdih iskal tudi že Elton John...

THE MOOR'S HEAD

Črn obris glave z belim trakom okoli... najdeš ga povsod... na steklenicah od piva... postal je državni grb ki krasi javne zgradbe in korziško zastavo...

Je simbol Korziške zmage nad sovražniki...

Da bi bli lačni, mislm, da se ni za bat...

pa žejni tud ne... kostanjevo pivo Pietra in ne Serena kot piše na kozarcu

-V-